Nekateri se spominjate zgodbe iz Rima. Očitno ima vsa zgodba nadaljevanje.

Frankfurt ni bil moj prvi sejem. Tudi ne prvi knjižni. Aprila sem bil v Londonu. S sedem urno zamudo letala. Tokrat je bila zabava še večja.

Že začelo se je obetavno. Moralo nas bi biti pet. Moniki niso dovolili iz magisterija, Zvezdana je bila zasedena, Marijan in Lucija sta dobila v zadnjem hipu ogromno dela. Namesto da smo šli z avtom in spali 50 km iz Frankfurta, kjer smo imeli rezerviran hotel, sem ostal sam, brez prevoza in hotela.

Po zanimivih kombinacijah sem našel odlične rešitve. No ja, vsaj tako sem predvideval. Tja sem odpotoval z vlakom (50 EUR, popoln mir, idealno okolje za delo), nazaj z Ryanairom iz Hahna (32 EUR plus (8 EUR Terravision avtobus Offenbach - Hahn). Spanje – couchsufring. Lia je bila s svojo cimro in cimrom odlična gostiteljica, res sem bil vesel, da me je Monika prepričala, da preizkusim to. Couchsurfal bom gotovo še in vsekakor bova z veseljem gostila koga, ko bova doma.

Sejem odličen. Iskrena hvala Javni agenciji za knjigo in Gospodarski zbornici, da sem lahko predstavil Mojo srečno knjigo na slovenski stojnici. Kmalu sem sicer začutil stanje med slovenskimi založniki. A vendar mislim, da bomo z nekaterimi našli zanimivo možnost za sodelovanje. Imenitna večerja z založniškimi caricami, s katerimi me veže družinsko prijateljstvo. Smo se nasmejali in vem, da bomo še marsikaj ušpičili. Če si iznajdljiv, se da veliko. Žal je večina slovenskih avtorjev pasivnih in samo pričakuje, da bo padlo. Nisem jih prav veliko videl na sejmu. Vendar je to poglavje za poseben zapis.

Moja srečna knjiga v angleški različici My Very Own Book ima potencial. Kakšen, bo pokazal čas. Vse kaže, da sem našel agenta v Indiji, na Kitajskem in v Skandinaviji. Bomo videli, kaj bo z Rusijo. Mladen, moj švicarski agent, pravi, da sta nemški in španski trg problematična, da so možnosti lepe v Koreji. Skratka, cel svet je lahko naš.

Prava zabava pa se začne z odhodom domov. Ljubo doma, kdor ga ima in povsod je lepo, a doma je najlepše.
Zbudim se zgodaj, ob 7,30 sem na postaji za Offenbach. Nazaj letim z Ryanairom, ki leti iz Hahna, ki je 120 kilometrov iz Frankfurta. Karto za avtobus Terravision (Offenbach - Hahn) kupim že v Ljubljani preko interneta. Z njimi sem že potoval v Londonu. Brez težav.

Na postajo pridem že ob 8,00, na voznem redu piše 8,20. Ob 8,10 se mi pridruži že en potnik. Čakava. Mraz in dež. In čakava in čakava.

Avtobusa ni. Sranje! Kako so Hahna? Taxi – 160 EUR. Sopotnik pravi, da včasih zamudijo 10 minut, se pelje večkrat. Hitro ugotovim, da bom zamudil let. Akcija Monika, Zvezdana, Saša in Štefan – kakšne so alternative? Ni jih prav veliko, saj Ryanair leti samo enkrat dnevno do Celovca.  Sopotnik se spomni, da obstaja še en avtobus (vlaka do tja ni) iz glavne postaje. Ker po 50 minutah čakanja avtobusa ni, se odločiva, da greva na glavno postajo in tam ugotoviva, da obstaja alternativa. Vendar sva jo zamudila za 10 minut. Naslednja možnost 10,00, vendar imam let ob 11,00. No go.

Akcija Milena, the best travel agent, ki vedno najde kakšno možnost predvsem pa pozna skrivnosti letalskega posla. Nič, najboljše, da grem na mednarodno letališče, nekako bom že prišel domov, si mislim. 390 EUR hoče Adria za karto, mi javi Monika. Halo!? Maja sem letel v ZDA z vsemi taksami in z notranjim letom za 540 EUR. In ob tem, da ima Adria prazne sedeže… Se bom poizkusil kaj spogajati.

Pridem na letališče, nekaj telefonskih klicev in najdem okence Adrie Airawaya. Dober dan… Ich spreche kein Slowenisch. Ok, es geht auch ein bichen Deutsch in se začneva pogajati z gospo, ki deluje drugače prijazno. Na koncu ugotoviva, da je mladost prednost in dobim mladinski popust in 182 EUR za enosmerno karto.

Seveda kupim. Potegnem ven Diners Miles and Mores kartico. Ne morem plačati. Prosim? Dinersa ne jemljemo. Hmmm, potem Maestro. Ne, ne gre. Master so mi zlorabili, zato sem ga moral preklicati. Ampak kako ne jemljete Dinersa, ki je hišna kartica? To je tako, kot da ne bi bilo možno plačati z Mercator PIKO v Mercatorju. Kličem Diners. Očitno je napaka v sistemu, se mi opravičijo in svetujejo, da naj dvignem denar na bankomatu. Jaz sem seveda brez PINa. Bodo poizkusili nekaj urediti, glede na to, da sem njihova stranka od 16 leta, da zapravim kar dobro, da sem s plačili zamudil morda petkrat, ker sem bil v tujini. Lepo je, ko nekdo, ko si v stiski dela s teboj v rokavicah. V tem zagledam Reisen bank. In poizkusim z osebno izkaznico, kartico in na lepe oči. Uspe mi. Diners me sicer pokliče nazaj, da so našli rešitev, vendar ravno plačujem letalsko karto. Prosijo, da jim napišem pripetijo, da bodo skušali urediti. To vse so razlogi, da sem Dinersov človek.

Ne letalu pojem sirov sendvič in ob 14ih me čaka že goveja juha, krompir in meso. No ja, tako tradicionalni nismo, ampak lepo je biti doma. Hvala Adrii, Dinersu, Moniki in prijateljem, ki so me sproti obveščali o možnostih.

Denar mi morda povrne Terravison. Vsekakor držimo pesti za knjigo. In spet imam dobro zgodbo glede potovanj. Počasi se jih nabira za kakšno knjižico. Se zgodi, si rečem in se nasmejim.

Vse skupaj - vsekakor neprecenljivo. Za ostalo pa je tu Diners card.