Zgodba gre takole.

Peljemo se iz Monteraya. Pozno zvečer. Gneča. Na avtocesti zaprejo en pas, to pomeni 8 milj 2 uri. Zmanjkuje bencina. Zmanjkuje tudi nas. Ko se zbudim, ugotovim, da spimo vsi, tudi šofer. Še dobro, da smo stali v vrsti. Prvi možen izhod ven, do črpalke. Ob dveh ponoči. Vse zaprto, še dobro, da imajo v ZDA kartice. Natočimo in zapeljemo na izhod. Tu nam izhod blokira črn avto. Odpre se okno. Želijo da ga odpremo tudi mi.

Prva dilema… A ga odpremo?

Zmaga pogum. Mlad moški prosi, da mu pomagamo. Zmanjkalo mu je bencina, ima le denar, ne kartice. Zraven vidimo, da leži nekdo. Pokrit.

Kaj sedaj?

Premislek. Stopiva iz avta voznik in sovoznik. Da bova vsaj dva. Stopi ven on in v tistem, se dvigne sopotnik….

Je po nama?

Ne.Zraven je spala punca. Res sta se vračala iz plaže, pristala v gneči kot mi in ostala brez bencina. Spet se je pokazalo, da se prijaznost splača. Čez dve minuti pride še nekdo. Enak problem.

Ob dveh ponoči smo se počutili tako, kot da je naša misija na tem svetu reševati Američane (brez kartic) na črpalki v Los Gatosu. Vendar je vedno lepo pomagati. Čeprav vzbuja to strah in bi kdo rekel, da smo neumni, da smo se sploh spustili v to.

Kaj če bi imel pištolo. Kaj… Nič… Tokrat tako, morda drugič drugač. Ampak če bi se to zgodilo meni, bi tako pomoč cenil celo življenje. Še vedno sem na strani prjaznosti.