Včasih se res vedemo nerazumsko. Nekdo nam naredi kaj slabega in tako hitro to posplošimo na celotno populacijo.

Osebno si štejem v dobro, da to delam tudi pri dobrih dejanjih.

Spomnim se potovanja v Paris. Ker kreditna kartica ni imela čipa, nisva nikakor morala priti do koles, s katerimi bi se peljala po centru in s tem prihranila veliko časa.
Kot naročen se zraven pojavi mlajši gospod, ki naju vpraša, če nama lahko pomaga. Kartica ne dela. In nama v avtomat da svojo. Že res, da sem mu plačal nekaj EUR za kolesa, vendar je kazen, ki bi jo seveda zaračunali njegovi kreditni kartici, če kolesa ne bi pripeljala nazaj 300 EUR po kolesu. Ob mojem začudenem pogledu nad njegovo prijaznostjo, se nama je nasmehnil in rekel, da nama zaupa, da bo vse kot mora biti. Kapo dol. Kupljene točke za Parižane.

Podobna zgodba se je zgodila na tokratnem potovanju. Na trajektu Nemčija Danska sem pozabil torbico, z vsemi dokumenti in denarnico in gotovino. Čez pet minut se zavedam svoje napake, pridem nazaj in torbice ni. Panično do osebja, ki se mi nasmeji – nekdo je prinesel torbico do njih. 1:0 za Dance.

Vsekakor se do turistov trudim biti tudi sam prijazen. Nekatere sem rešil pred lisicami v Ljubljani. Me pa veseli, da slišim, da znajo tudi ostalo Slovenci odigrati vlogo imenitnih ljudi.
Ne znam opisati, kako zadovoljno mi bije srce, ko mi Monikina norveška prijateljica pove, kako se je nekoč ustavila v Ljubljani za dve uri z vlakom ponoči, lačna. McDonalds so ravno zapirali, s seboj niso imeli nobenega tolarja. Vendar je bila prodajalka tako prijazna, da je rekla, da bo malce potegnila in jim je zastonj dala nekaj hrane. Take ljudi, bi osebno nagradil.

Prijaznost je tisto, kar šteje. Na tak način se dela vtis in se pridobiva točke. Nasmeh in uslužnost štejeta. To si je vredno zapomniti.