Revija Združenja Manager MQ je objavila moj članek v tokratni reviji.

###NADNASLOV###
Dober marketing in ugled podjetja ne morata biti edina podlaga za družbeno odgovornost podjetji. Biti dober je stvar človeške humanosti in občutka za sočloveka.

###NASLOV###
Managerji rešujejo življenja!

###UVOD###
Na kraj pameti mi ne bi prišlo, da bi si iz radovednosti kupil letalsko karto za Ouagadougou, glavno mesto Burkine Faso. Sicer rad potujem, vendar je pot v državo, ki je druga najmanj razvita po Human Development Indexu daleč na koncu liste osebnih turističnih prioritet. Povabilo UNICEF-a v delegacijo za Burkino Faso je bil svojevrstni šok. Privilegij? Pred obiskom tega ne bi utemeljeval s tem izrazom. Po obisku, vsekakor.  Razlog za to so nova poznanstva, izjemni dogodki, ki se že spreminjajo v nepozabne spomine in predvsem občutek optimizma, ki je posledica videnega.
Zjutraj sem si umil zobe. S tekočo vodo in zobno pasto. Jajčka na oko. Malce sem bil jezen, ker ni bilo pršuta. Poslušam novice na radiu. Govor je o neprofitnih stanovanjih. Spet jih je premalo. Klimatska naprava v avtu, 21 stopinj. Ne prevroče, ne preveč hladno. Razmišljam, če imam vse. Pozabil sem uro. Zavestno sem pustil doma prenosni računalnik, celo mobilni telefon me ne bo spremljal prvič po desetih letih.

Osnovni cilj UNICEFove delegacije je bila seznanitev z izvajanjem UNICEF-ovih programov pomoči otrokom v Burkina Fasu ter s porabo sredstev, ki so jih v preteklih letih zbrali slovenski darovalci. Veliko je bilo narejenega. Zgodovina sega v leto 2005, ko je UNICEF Slovenija zbrana sredstva namenil gradnji treh satelitskih  šol v vaseh Yakouta, Essakane in Tchekeladji na severu države. Sodelovanje se je leta 2006 nadaljevalo in z zbranimi sredstvi je UNICEF podprl domačo nevladno organizacijo APRODEB, ki pomaga  otrokom žrtvam najhujšega otroškega dela na severu države v mestu Dori. Maja Vojnovič, izvršna direktorica UNICEF –a Slovenije mi med poletom razloži, da so z zbranimi sredstvi v letu 2007 zgradil center za neformalno izobraževanje deklic in otrok s posebnimi potrebami.  Zanima me zakaj?  Dovolj je samo iskren pogled direktorice in podatek, da tam šolo obiskuje zgolj 38 odstotkov deklic.

Številke postanejo realnost. Šesturni polet. Drugačen svet, enaki ljudje. Stisk roke, dobrodošlica. Med brati in sestrami. Vročina, prah. Včasih se kdo pritožuje nad domačim letališčem. Dobrodošli v Burkini Faso. Smo ljudje predsodkov, če to priznamo ali ne. V hotelu paziš, da ugašaš luči. Hvaležen si za vodo. Osreči te hladen mango. Občuduješ optimizem ljudi. Stalno se smejijo. Povsod si dobrodošel.

Tudi to je del našega sveta

Si predstavljate, da je v štiričlanski družini samo en član pismen? Verjetno vam otroci predstavljajo bogastvo. Težko je potem verjeti, da svojemu otroku sedem dni po rojstvu ne daš imena, saj je žalost manjša, če človeško bitje ni poimenovano, ko odide iz tega sveta. Upam si trditi, da bi ravnali enako, če bi krute številke statistike kazale, da vsak peti otrok nikoli ne bo dočakal petega leta starosti.

Kakšne so prioritete pomoči, me zanima? Vprašanje, ki nima odgovora. Ob vseh problemih je treba delovati modro, povezano in predvsem stalno. Problemov je preveč, da bi jih postavljali po prioritetah. Kakšno zahodnjaško vprašanje, pomislim. Je večji problem dejstvo, da država potrebuje 4500 šol ali da je možno kupiti za otroško delo dvanajstletnega otroka za 10 EUR? Žal mi je vprašanja. Vendar kmalu ugotovim, da ni neumnost postavljati vprašanja, neumnost je ostati neveden.

Z optimizmom me navdahne Herve Peries, direktor UNICEF-a Burkine Faso. »Slovenija je ključni partner v Burkini Faso, ki podpira projekte že zadnja tri leta. Veliko stvari smo naredili, vpeljali smo številne inovativne pristope. Videli boste, kako pomembna je podpora Slovenije pri primarnem izobraževanju.«

Kako prav je imel Francoz, ki že dvajset let deluje v Afriki, dojamem kasneje na terenu. Šole rešujejo življenja. Če imaš možnost, da greš v šolo, ne delaš v rudniku, v ozkih rovih deset metrov pod zemljo. V strahu, kdaj te bo rov zakopal in boš pri devetih letih izgubil potencial svojega življenja.
Ob tem je vredno omeniti, da v uradu UNICEF-a Burkine Faso deluje 76 zaposlenih, od tega je samo šest tujcev. Pravilo UNICEFA je, da urad vedno vodi tujec, saj se s tem preprečuje koruptivnost. Toliko o stereotipih, da so vse mednarodne organizacije naslednice kolonističnega razmišljanja.

Težko računamo na države, upanje ostaja

Evropska unija je leta 2005 sprejela Evropski razvojni konsenz, ki opredeljuje časovni načrt povečevanja in programske usmeritve razvojne pomoči. Tako mora Slovenija s trenutnih 0,12 odstotka BND-ja uradno razvojno pomoč do leta 2015 povečati na 0,33 odstotka BND-ja. Daleč je cilj 0,7%, ki je zapisan v Milenijskih razvojnih ciljih, ki so temelj mednarodnega razvoja.

Lahko stavimo na države? Strokovnjaki so pesimistični. Ravno to je razlog, da je vloga poslovne javnosti še toliko večja. Tega se zavedajo vsi akterji na področju razvojne pomoči, zato ni presenetljivo, da je UNICEF tokrat prvič v delegacijo vključil tudi korporativne partnerje. Navdušenje je bilo obojestransko.

»Afrika te ne pusti hladnega. Ne le zaradi visokih temperatur, temveč predvsem zaradi stvari, ki jih nisi doživel nikoli prej. Kljub življenju na robu vedno znova presenečajo nasmejani, odkriti človeški obrazi. Navdušilo me je veselje otrok do šole in njihovi brezhibno urejeni zvezki  sredi vse prej kot popolnega okolja. Nekaj sem jih posnel, da jih pokažem svojim otrokom. Po obisku na terenu sem se prepričal, da je investicija v izobrazbo edina dolgoročna ekonomska strategija v Burkina  Fasu, saj se vse začne in konča za šolsko klopjo. Nikoli še nisem srečal družbe, v kateri izobrazba pomeni tolikšno razliko. Našo pomoč bomo zato še naprej usmerjali v to področje in k temu vzpodbujali tudi druga podjetja«, je izkušnjo opisuje Mitja Petrovič, direktor Publicis Groupe.

»Kar smo videli ob obisku Burkina Fasa, je preseglo naša pričakovanja. Prepričali smo se, da so UNICEF-ovi programi pomoči učinkovito izvedeni in da so sredstva namenjena najbolj ogroženim. Zdravstvena pomoč in pomoč pri izobraževanju pomenita trajno spremembo za otroke in jim na nek način omogočata življenje, kot ga razumemo in poznamo sami«, je povedal Jani Resnik, generalni direktor Amwaya Slovenija.

Mar ni uspeh stvar zadovoljstva?

Ob takih priložnostih človek išče odgovore na vprašanje, kaj je uspeh. Razviti svet meri uspeh po količini denarja. Če spremenimo pogled in kot kriterij uspeha vzamemo zadovoljstvo, Afrika postane v trenutku bogatejša. Vendar ne more biti bogata, dokler otroci umirajo tako pogosto.
Nikoli ne bom pozabil izjave Mitja Petroviča, ko sva sedela v družbi mater in otrok v centru za podhranjene. »V vsakdanjem življenju se borim za dobiček. Te matere in otroci pa se borijo za golo preživetje. Ob takem trenutku bi pozval svoje kolege, da del našega dobička namenimo njim in s tem rešimo nekaj življenj«.

V njegovih očeh sem videl, da misli resno. To ni družbena odgovornost v moderni obliki marketinga. To je družbena odgovornost iskrenosti in občutka za sočloveka

Vezana pomoč je stvar preteklosti. Sodelovanje z vladami in civilnim prebivalstvom, podpiranje lokalnih interesov s kvalitetnim koordinacijskim mehanizmom pa je nov jutri, ki je  v rokah poslovnega sektorja.

Zaradi njih, otrok, prihodnosti našega sveta. Zaradi napredka človečnosti.