Občutek imam, da Ljubljana postaja vedno bolj podobna Mariboru. Gledam jih tukaj, včeraj so bili gostje tukaj.

Toti.  Med njimi imam nekaj prijateljev. Čeprav sem včeraj začel oddajo stereotipno in spraševal, če je še vedno najlepša v Ljubljani tabla za Maribor, sem takoj dobil zaušnico, da je tudi Ljubljana lepa. Štajerci so zopet pokazali, da so super ljudje. Vsaka čast! Pred letom sem očetu svetoval nakup stanovanja v MB. Rad imam Ljubljano, a še vedno mi je kar malo žal, da se oče takrat za nakup ni odločil.

O tistih, ki jih srečujem na LSPR oziroma Londonski šoli PRa bom še pisal, zdi se mi prav, da pohvalim moje včerajšnje goste, 4 dijake Prve gimnazije Maribor in njihovo mentorico, profesorico nemškega jezika Sanjo Šabeder.

Napoved je bila napisana takole:

Dnevni nemški časopis Frankfurter allgemeine Zeitung je povabil dijake številnih šol, da se poizkusijo v vlogi pravih novinarjev. Izmed stotih nemških šol je bila za projekt izbrana tudi skupina Prve gimnazije Maribor. Dvanajst dijakov tako od februarja 2008 do februarja naslednjega leta piše zanimive članke ter se poteguje za tedenske objave v časopisu, ki ga bere več kot milijon ljudi. Z mladimi novinarji se bo aktualnih temah pogovarjal Žiga Vavpotič 

Vse pohvale, malo je takih, tako mladih kot tudi mentorjev. Njihov ravnatelj je lahko ponosen, da ima tako dobre ambasadorje šole. Danes pohvale na njihov račun kar dežujejo.  Tudi moja babica je bila navdušena, saj je mlade ocenila kot izjemno široke in pametne govornike, kar je posledica tudi izjemnosti profesorice, mi je rekla po oddaji.

In ravno o tem sem razmišljal, ko sem hodil domov. Projekt sem našel na internetu sam, mentorici sem poslal email in njen odziv je bil hiter, poln navdušenja, pripravljena je bila priti v Ljubljano brez problema. Oddahnil sem se. Še obstajajo izjemni ljudje v šolstvu. Zadnje čase, kar malo obupujem, sploh od kar Monika vodi projekt HAKES. Pošteno je treba povedati, srečujeva nekaj izjem, vendar jih ni veliko. Šolstvo postaja rutina, profesorji znajo biti zdolgočaseni, zato je vedno pravi balzam za dušo, ko srečava z Moniko pozitivne, aktivne in nasmejane profesorje in profesorice, pa tudi socialne delavke in psihologinje.

Izjemni ljudje me navdušujejo. Če so mladi, toliko bolj. Včerajšnji klepet je minil hitro, baje so bili zadovoljni tudi oni. Si štejem v čast. Tudi to, da sem recimo danes spoznal Jana. Ni več tako mlad kot moji včerajšnji gostje, a izjemen in z velikim potencialom, ki ga kvalitetno udejanja že sedaj. Tudi današnji klepet je minil hitro.

In to je bogastvo življenja. Srečevati in se pogovarjati z izjemnimi ljudmi. Biti s takimi ljudmi obkrožen. Čeprav so širši javnosti (še) (mogoče) neznani. Potencial se vidi in če bi jih štel 60, bi lahko zapisal, da se ne bojim za prihodnost tega naroda.

In kam so šli Štajerci iz naslova? Tisti včerajšnji novim zmagam na poti, vsi ostali pa sedaj tako ali tako navijajo za Olimpijo pri hokeju. Še na Jesenicah se verjetno sliši: Dajmo naši! Bravo Olimpija!