Pred dnevi sva se pogovarjala z Moniko o tem, kaj naju je tisti dan osrečilo. Bilo je veliko stvari, vendar med njimi tudi zelo majhne, ki so pustile močno sled.

Moniko je tako razveselil čaj z legendo Friškovcem, več o njem bo zapisala enkrat ona, meni pa je tako veliko pomenilo, da je bila gospa v knjižnici Šiška tako prijazna, da sva skupaj našla knjigo za Moniko.

Vedel sem, da knjiga pie o družinskih odnosih (področje moje Monike), Moni pa mi je povedala, da jo je napisala neka Viktorija (možno Victoria). Se mučimo 10 minut, ne najdemo nič, čeprav sem vedel, da je nekaj na S priimek. Posvetli se mi, da je lahko mogoče tudi Virgina in svetilo se je prav. 15 minut. Brez vzdihovanj, brez oh to ni mogoče, brez zavijanja z očmi. Z nasmehom na obrazu, optimizmom in prepričanjem v uspeh, to je bilo vse, kar sem tisti dan potreboval, da je bil dan popoln. Od čiste neznanke (v knjižnici Šiška sem bil drugič), ki bi lahko imela slab dan ali bi mi, kot večina zabrusila, veste kaj, najdite več infromacij, tamle je računalnik.
Včasih je res potrebno samo malo, da je dan popoln.