Izšel je Podjetniški priročnik, ki ga je pripravil LUI.
Končno, bi rekel kdo, saj smo prispevke pripravljali več kot leto dni nazaj. A vendar, morda je zaradi krize toliko bolj aktualen.
Moj prispevek:
Vabilo k sodelovanju pri pripravi Podjetniškega priročnika je posebna čast, saj naj bi v njem zbrali osnovna znanja s področja podjetništva. Pisali naj bi predvsem praktiki, kakšna slavna in pomembna imena bodo med avtorji pa mi kot piscu tega članka ni bilo znano.
Vsekakor se med slednje, slavne in pomembne, ne morem šteti, če bi odločala leta. Tudi poslovne številke (zaenkrat) tega še ne kažejo. Verjetno bi se moral bolj poglobiti v vprašanje, zakaj so zbrali ravno mene, čeprav imam neke slutnje, vzeti vse skupaj s skepticizmom in vprašanjem, bom to res zmogel, prepričevati urednike, da pri 22 letih res nisem pravi…
Vendar sem se odločil drugače. Takoj sem sprejel ponujeno nalogo, ki je tudi priložnost, uredniki pa so prevzeli odgovornost. Koga, če sploh koga, bo bolela glava, bo pokazal čas.
Zakaj taka odločitev, se sprašujete?
Imam nasvet za vse podjetnike in podjetnice, namig vsem tistim, ki o tem svetu razmišljate.
Je preprost in enostaven. Je uporaben, a diskriminatoren. Ni moj, slišan je bil iz več ust, je povzetek vsega, kar pišejo učbeniki in govorijo guruji. Je primitiven, a vendar globoko. Nekateri ga sprejemajo z nasmehom na ustnicah, drugi se nad njim zgražajo.
Za podjetništvo moraš imeti jajca.
Oprostite drage dame, spoštovani soavtorji, cenjeni uredniki, a vendar je to preprost nasvet, ki ga preprosto moram dati vsem, ki se odločajo za svet podjetništva.
Nikoli se ne bi spustil v svet podjetništva in nikoli ne bi sprejemal ponujene možnosti, ki jo ravnokar izkoriščam, če ne bi imel v sebi poguma (to je lepši, bolj damski, manj diskriminatoren, bolj sofisticiran, a vendar manj ljudski in odmeven izraz).
Toliko v odgovor zgornjemu vprašanju.
Ne želim izpasti izkušeno, še manj gurujsko, za mano je nekaj zanimive prehojene poti, a kraj, kjer bom lahko delil nasvete, tako iz rokava, je še daleč. A vendar sem v to prisiljen, saj mi je bila dodeljena tema Podjetništvo kot osebna rast, s poudarkom na vizionarstvu in postavljanju ciljev. Globoke teme.
Ne morem si kaj, učbenik je vseeno pisan za mlade, da bom uporabil spet ljudsko prispodobo, očitno se vse res vrsti okoli jajc.
Vizionar je bil tisti, ki je prvi zbral pogum in pojedel jajce. Pravi pionir. Bi vi zbrali dovolj poguma in pojedli nekaj, kar pride iz zadnjice kokoške, da ne uporabim kakšnega bolj domačega izraza, tako za žival kot za del telesa.
A vendar je prav, da smo pri vsem bolj sistematski. Ravno slednje je pri postavljanju ciljev pomembno. Konsistenca in sistematičnost, s pravo mero melanholičnega karakterja, v povezavi z uporabo moderne tehnologije in ob upoštevanju koherenca z učinkovitostjo storilnosti. Pa naj še kdo reče, da jajca niso veliko bolj ljudska in ušesu prijazna. In kakšni so cilji? Le ti ne smejo biti krhki kot jajce, morajo biti veliki, merljivi in jasni.
Kam v podjetništvu stisniti osebnostno rast? V vseživljenjsko učenje, razumevanje svojega notranjega jaza, več življenjskih energij, meditativnih stanj. Naj to določi vsak posameznik, tako ali tako je dovolj debat o tem, če je rast osebna ali osebnostna. Osebno osebnostno osebno rast razumem kot spremljevalko procesa uspeha. Rast in uspeh, to je lepi par.
Recept za uspeh? Preprost je. Vzemite svinčnik. V priročnik je dovoljeno pisati, saj ni knjiga.
Uspeh se začne z idejo. Nekaj se nam utrne, nekaj mi pade na pamet. Prav je, da si to zapišete.
2 vaši zanimivi ideji:
Ko ideja postane močnejša, ko vanjo začnem verjeti in jo želim uresničiti, postanejo to vaše sanje. O čem sanjate podnevi?
Večina igralcev drsa tja, kjer plošček je. Jaz pa drsam v smer, kamor je plošček namenjen, je dober nasvet Wayna Gretzkya. Zato je pomembno, da ko imamo sanje, da jim napišem datum. Sanje skupaj z datumom imenujem cilj.
Nekaj vaših ciljev:
Cilji so lahko dolgoročni oziroma kratkoročni. Če je cilj dolgoročen in velik, ga lahko imenujem vizija.
Tukaj je prostor za vašo vizijo: :
Ne pozabite, Edisonova modrost je: Mnogi ljudje ne uspejo zato, ker se ne zavedajo, kako zelo blizu uspeha so, ko obupajo
Seveda je za uspeh treba imeti pravo vozilo, produkt, storitev, možnost, s katero lahko uspete. Treba je razviti pomembne lastnosti. Veliko jih je in prav imate, uspeh ni stvar dneva in noči, ni stvar trenutkov in naključja.
Kako prav je imel Henry Ford ko je izrekel: Če misliš, da nekaj zmoreš ali če misliš, da tega ne zmoreš – vedno imaš prav.
Če bi izpostavljal pomembno lastnost, ki jo ima podjetnik, bi bila to moč vizualizacije. Walt Disney, mimogrede, v življenju so mu očitali pomanjkanje domišljije, je umrl, preden je bil postavljen prvi park. K vdovi so hodili ljudje, ji čestitali in govorili, da bi bilo lepo, če bi Walt to doživel.
On je to videl že pred nami, je bil njen odgovor.
Že Kitajci so vedeli, da je misel podobna kopanju vodnjaku: voda je najprej kalna, počasi pa se zbistri.
K uspehu vodi več poti, vendar pa lahko le na en način postaneš zguba; da narediš napako in se iz nje ničesar ne učiš je še ena koristna modrost, ki seveda ni moja.
In do uspeha lahko vodi podjetništvo. V to sem prepričan in v to verjamem. Ne pozabite na Forda. Tudi ta članek je lahko za vas le še eden v tem priročniku. Brez vezen in neuporaben. Vendar vem samo to, da če ste vzeli svinčnik, napisali vaše ideje, sanje, cilje in vizijo, ste korak dlje proti vrhu.
Mogoče je prav, da sem odkrit, pot ni vedno najlažja, na vrhovih je samotno, a neprecenljiv je občutek tistih, ki si mahajo iz enega vrha na drug vrh.
Miguel de Cervantes mi pritrjuje glede jajc oziroma poguma, če se vam zdi to bolj primerno.
Tisti, ki izgubi bogastvo, izgubi veliko, tisti, ki izgubi prijatelja, izgubi še več, tisti, ki izgubi pogum, izgubi vse!
OPOMBA:
Naslov prispevka ne more biti razumljen kot diskriminatoren, saj jajca ne morejo biti enačena z moškim spolom. Avtor priznava izjemno sposobnost žensk in si želi več teh v poslovnem in političnem svetu.
Takole v fotografijah izgleda najino potepanje po Mehiki, Gvatamali, Kubi in Belizeju.
Zgodb je veliko. Počasi se bodo pojavljaje tudi na blogu.
Je pa v Soborni Prilogi Tone Hočevar objavil zanimiv pogled na Kubo, 50 let po revoluciji. Dokaj kritičen pogled daje sicer kar realno sliko Kube.
Sobotna priloga, 27.12.2008
Petdeset let revolucije na Kubi
Pol stoletja med nebesi in peklom
Petdeset let je minilo, odkar so bradati mladeniči, ki sta jih za upor prepričala brata Castro, prikorakali v prestolnico in vrgli režim, ki ga je postavila ameriška mafija. Zdelo se je imenitno in obetavno, ves svet je ploskal, ko so se v zeleno oblečeni junaki sprehajali po tedaj še bleščeči Havani. Bil je eden izmed velikih, prelomnih, tako rekoč revolucionarnih dogodkov dvajsetega stoletja. Fidel Castro, pri jezuitih vzgojeni politik iz premožne družine, ki bi v Havani prej ali slej prišel na vrh v vsakem primeru, tudi brez prevrata, se je zagnal v boj proti krivicam, enakost je dosegal s pismenostjo in z dobrimi šolami, zraven še z zdravstvom, ki mu ni bilo para južno od Ria Bravo, pravzaprav tudi severno od simbolne reke ne. Zdelo se je res obetavno, pa se je hitro sfižilo; vse skupaj že zdavnaj ni več res.
Takrat, pred pol stoletja, nikomur ni padlo na misel, da se bomo čez petdeset let, ko se bo spremenil že ves svet, še zmeraj pogovarjali o režimu, ki je preživel prav vse viharje. O družinski diktaturi bratov Castro, ki bolj od vseh politikov na tem svetu obvlada politični marketing.
Castrovi zmeraj najdejo koga, ki podpira njihovo nenavadno, v marsičem enkratno podjetje. Tudi ta trenutek se kopičijo nevarnosti, ki Kubancem grozijo z neskončnim nadaljevanjem fidelističnih eksperimentov na živih ljudeh. Družini Castro, ki ni samo Fidel, tudi ne samo Raúl, pripravljeni sta že druga in tretja generacija, se še enkrat obetajo nesluteni uspehi.
Rusi, ki so Kubi vladali vsaj četrt stoletja, so ta mesec v Havano pripeljali pokazat vojaško ladjo in izreči zvestobo večnemu prijateljstvu, podporo družini Castro, ki je na otoku dosegla mir in red, ljudi pa pošiljala umirat v Afriko. Za Revolucijo, za socializem in za dolarje, ki jih je za preživetje režima Castrovih plačevala Moskva, pa čeprav v rubljih.
Vsa Latinska Amerika zdaj stoji za najmlajšim od bratov Castro, trdni režim, pa čeprav diktatorski, se jim zdi večje zagotovilo za mir in stabilnost kakor pa kakšni prekucuhi, ki bi terjali demokracijo in se šli volitve in prepire in nemire. Sedanji garnituri vsaj na videz velikih reformatorjev v Latinski Ameriki ni prav nič do tega, da bi se na Kubi pojavil kdo, podoben Fidelu pred petdesetimi leti.
Že pol stoletja je pravzaprav tako, da Castrove podpira ta in oni. Celo Washington jim je šel skoraj pol stoletja na roko s svojo prav neumno blokado, ki še kar traja. Prizadejala je Kubance, Fidela in njegove pa držala nad vodo. Vedno je rabila kot izgovor za zategovanje pasu in še hujše politične pritiske.
Kubancev nihče ne podpre; najraje jih od daleč gledajo kot junake, ki so si upali upreti se stričku Samu in so korakali za vélikim Fidelom. Za srečneže jih imajo, ki imajo vendar najboljše šole in najboljše zdravstvo, tudi najmanj kriminala na polobli. In še marsikaj. Nihče noče pomisliti, da jim je bradati mojster premetenih besed odvzel dostojanstvo, jih odvadil delati, ker jim ne dovoli zaslužiti in živeti od svojega dela.
Kuba na ogled – skozi rožnata očala
Ob petdesetletnici procesa, ki mu pravijo Revolucija, sem po otoku prevozil več kot dva tisoč kilometrov, srečal skoraj vse stare prijatelje, znance, nekdanje sosede. Tiste seveda, ki niso odšli na tuje. Videl sem na stotine vasi, pa nobene brez električnih vodov, nikjer tudi ni bilo revščine, kakor jo vidiš v tistih latinskoameriških državah, ki se hvalijo z demokracijo. Dejstvo, da ni nepismenih, da so povsod električni vodi, celo vodovod, še marsikaj, je bilo nekaj revolucionarnega, ko je Fidel spreminjal otok in res delal revolucijo, ko je vse preobračal na glavo. Pred štirimi desetletji, denimo. Zdaj pa ne več. Mladi ljudje se za fraze ne zmenijo, jasno jim je, da električni vodi še ne pomenijo elektrike, mrki trajajo vsak dan dolge ure. Raven šol in študija že zdavnaj ni več tista od nekoč.
Vedno pa se najde veliko romantikov, zanesenjakov, idealistov, po vsem svetu, ne samo v Latinski Ameriki, ki Castrovim verjamejo. Dajo se prepričati, da je Revolucija nekaj božanskega, Fidel sam Bog v vseh treh pojavnih oblikah Svete trojice in davno nekoč od bratov Castro odgnani in izgnani Che Guevara prvi svetnik nove religije.
Tudi še danes je neverjetno veliko zaslepljencev, ki bi radi verjeli, da je v diktaturi po kubanskem vzorcu prihodnost vse celine. Pa se je Havana razen majhnega koščka, obnovljenega za turiste, že sesula sama vase. Polovica izjemno plodne zemlje po vsej državi je neobdelane (celo sladkor že uvažajo, ker je proizvodnja dražja od energije, ki jo za to porabiš).
Trgovine za navadne smrtnike so tudi pol stoletja po prevratu še prazne, sklede tudi. Šolani mladi ljudje so že odšli ali pa odhajajo, ker jim je dovolj fraz in puhlic. Samo najstarejši še vedo povedati, da je bila nekoč Havana bela in urejena, vsi drugi so bili premladi, največ je rojenih že po revoluciji.
Kakšnih petindvajset let je tega, ko mi je tedanji župan Havane pripovedoval, kako bo obnovil prestolnico in jo spet naredil tako, kakor je bila nekoč, belo, lepo, čisto, bleščečo. Le časa potrebujem je rekel, veliko je porušenega, ker nismo sproti obnavljali ali vsaj pleskali. Koliko pa boste potrebovali časa, sem ga vprašal. Če se lotimo takoj, bomo vse postorili v tridesetih, morda štiridesetih letih, je odvrnil. Računal je na denar z vsega sveta, računal je na razvoj, sredi osemdesetih se je zdelo, da bo zdaj zdaj spet vse normalno.
Danes si nihče ne bi upal več izreči kaj tako optimističnega kot tisti župan. Občina, ki ji rečejo Centro Habana, še najbolj spominja na Harlem v najhujših časih. Vse se podira, pravzaprav je večji del že podrt, ljudje pa vseeno še živijo tam. Pol stoletja nihče ni pleskal ali popravljal. Saj bi, če bi imeli barve in les in vse drugo, kar bi potrebovali, da se hiša ne bi podrla. Tiste hiše so gradili še Španci, ti pa so odšli že pred dobrim stoletjem.
Zemlja kmetom, je rekel Fidel
Ko je Fidel Castro na Sierro Maestro poklical ameriškega novinarja, ki mu je naredil neverjetno reklamo in je tudi verjel vsem razglasom mladega pravnika, je bradač Kubancem in svetu oznanil, da bo kmetom razdelil zemljo in nikoli več dovolil neobdelanih površin, nepismene bo naučil brati in pisati, bolne bo pozdravil.
Nepismenih res ni več, vsi Kubanci so šolani, tudi na tisoče prostitutk ob cestah ima diplomo, kakor se pohvali sam vrhovni poveljnik. Na deset tisoče kubanskih učiteljev in profesorjev dela po Latinski Ameriki in tudi drugod, posebej so izšolani za opismenjevanje, zraven malo delajo kot politkomisarji in propagandisti, misijonarji Revolucije.
Tudi zdravi so Kubanci bolj kot drugi v Latinski Ameriki. Zdravnike izvažajo po vsem svetu, izšolajo jih trikrat več, kolikor jih potrebujejo. Zato, da jih lahko izvažajo in da nadomestijo tiste, ki jim uidejo. Samo v Venezueli jih je trideset tisoč, ki čakajo, da bodo plačilo za svoje delo dobili, ko se bodo vrnili domov. Nekoč so internacionalistom, kakor so rekli vojakom in vsem drugim na delu na tujem, plačevali sproti, zdaj dobijo drobiž, s katerim komaj preživijo. Vse drugo jih čaka, ko bodo končali misijo in se vrnili. Če pobegnejo, ne dobijo ničesar, ne oni ne svojci doma.
Obljube, da bodo kmetje dobili zemljo in bo hrane kmalu na pretek, pa kljub izpolnjenim oznanilom o pismenosti in zdravju vedno ostanejo samo obljube. Pod prejšnjim diktatorjem Batisto ali pa pod sedanjimi diktatorji iz družine Castro. Tudi letos, ko smo v Evropi že govoričili, kako velike spremembe pripravlja Fidelov mlajši brat Raúl, je vse izpuhtelo v nekaj dneh. Da bo kmet dobil štirideset hektarjev, so rekli, pa pomagali mu bodo, da bo lahko začel, saj nima nobenega orodja.
Raúl je sprememb željnemu ljudstvu, ki že pol stoletja ne ve, kaj se v resnici dogaja po svetu, za drag denar prodal ceneno elektronsko robo, tudi računalnike, v dolgih vrstah so čakali nanje, interneta pa jim ni dovolil. In mobilne telefončke jim je tudi prodajal za primerno visoko ceno in dovolil njihovo uporabo. Minuta pogovora z Miamijem po znižani ceni zdaj stane poltretji dolar. Povprečni Kubanec cel mesec zasluži deset dolarjev … V začetku, takoj po Raúlovem prevzemu oblasti, je bila cena pogovorov še višja. V Miamiju so starši, brati, sestre, prijatelji. Od njih je odvisno, ali bodo tisti, ki niso odšli, jedli dostojno do konca meseca ali pa se bodo »že kako znašli«. Kubanci se res že kako znajdejo, od nekdaj, tudi zadnjega pol stoletja.
Skoraj vse reforme, ki so odmevale po svetu, so ustavljene. Tako opevane zasebne »restavracije« s po dvema mizama so v primerjavi z lanskim letom skoraj izginile, zdesetkali so tudi zasebne »hotelirje«, ki so smeli oddajati po eno sobo svojega stanovanja.
Vsa Kuba je prepredena z električnimi vodi, podeželje je v primerjavi z drugimi v Latinski Ameriki in Karibih veliko bolje urejeno, zemlja je plodna, vode je dovolj, pa kaj, ko se je Fidel zmeraj bal, da bi kdo z malo imetja ali z malo boljšo plačo od drugih dobil politično moč in ogrozil prestol, namenjen družini Castro. Strah ga pograbi, če samo pomisli, da bi vladal kdo drug kot Revolucija, se pravi on sam.
Zato se je Fidel, ki ga kavarniška revolucionarna srenja po svetu še vedno obožuje, tudi po propadu Sovjetske zveze, ko nenadoma ni bilo več jasli, ki bi hranile Kubo in njeno Revolucijo, raje odločil za stisko, za »Período Especial«, posebno obdobje pomanjkanja, celo lakote, kakor da bi dovolil ljudem delati, proizvajati, pridelovati, živeti od svojih rok, ne več čakati na pomoč iz tujine in tarnati, da ni lahko. Da jih je v začetku devetdesetih namenoma pahnil v pomanjkanje, mu ne bodo nikoli oprostili, ne njemu ne njegovim sorodnikom in sodelavcem. Tudi tega ne, da jih še zdaj drži v primežu.
Opozicije ni, ljudje pa niso več tiho
V Castrovo religijo po imenu Revolucija verjamejo po svetu, ne na Kubi. Kubanci so bili dolgo samo tiho in so čakali, da se bo enkrat kaj spremenilo. Režim jih je naučil, da skrivnosti in občutja zadržijo zase, tudi pobožne želje o malo boljšem življenju so morali skriti, ko so navdušeno vpili, naj živi revolucija, in sporočajo svetu, da dajo vse, samo socializma ne. Še lani, ko sem bil zadnjič tam, so bolj molčali kot govorili. Zadnje čase se je obrnilo. Vse bi dali, da bi jih kdo rešil tega, čemur Castrovi pravijo socializem. Groza jih je ob misli, da bodo Chavez iz Venezuele, Lula iz Brazilije in še kdo s celine, ob njih pa še Rusi in Kitajci, ohranili pri življenju Castrov režim, z njim pa propadanje in pomanjkanje.
Božje obličje nesmrtnega Fidela kljub rastočemu nezadovoljstvu še vedno vidi v vsak lonec, zazre se v vsako dušo. Odbori za obrambo Revolucije, ki si jih je izmislil, da se po njem ne bi mogel nikoli pojaviti še kak Fidel, so kot pajčevina, take mreže v zadnjem stoletju ni spletla nobena partija, nobena udba, noben kgb, še katoliška cerkev morda ne.
Ta čas Kubancem precej slabo kaže. Tako razočarani kot zdaj v zadnjih desetletjih še niso bili. Fidelov namestnik in naslednik, mlajši brat Raúl, ima sicer pripravljeno novo, bolj liberalno in mlajšo ekipo, a ta čas še nima prav nobene besede. Fidel vse vidi in vse ve. Odkar je bratu formalno prepustil vajeti države, je iz bolniške postelje odpihnil še vsako misel na spremembe. To je bil prvi oprijemljivi dokaz, da je vrhovni poveljnik še živ. Razmišljanja, ki jih piše in objavlja vsak dan v časnikih in po radiu, bi lahko napisal tudi kdo drug, veliko jih je vzgojil, ki obvladajo njegovo sintakso. Zgodovino pa lahko na otoku drži za golšo samo on in samo on ji ne pusti narediti koraka naprej.
Vesela srečanja, trpka spoznanja
Hudo je pravzaprav, če moraš pripovedovati o svojih najbolj svežih vtisih iz neke dežele, pa ne katerekoli, ampak iz tiste, ki ti je najbolj pri srcu, ker si v njej davno nekoč preživel najlepša leta, tako, da si primoran zamolčati imena ljudi, s katerimi si se pogovarjal, prijatelje in znance, pa tudi vsem znane osebnosti skriti pod plašč sposojenih imen. Drugače ne bi spregovorili o vsem in tako odkrito. Če hočeš uradne intervjuje, jih seveda dobiš, ampak v tem primeru ti bodo vsi kvasili prežvečene fraze, ki jih predpisuje Revolucija. Navadni smrtniki pa se bodo držali nazaj. Bojijo se. Ali pa pripravljajo na pot.
Od ljudi, ki so bili lani na straneh Delove Sobotne priloge in v dokumentarni oddaji Televizije Slovenija predstavljeni z imenom in priimkom in svojo podobo zraven, so trije že odšli na tuje, tako kot že prej njihovi sosedje, prijatelji, sošolci. Vsi trije so uspešni, uveljavljeni kadri. Znanstvenik, zdravnik, pravnik, zelo hitro so se uveljavili tudi na tujem. Šest izmed starih prijateljev se na pot pripravlja. Vse je urejeno, tudi papirji za odhod, samo še letalske vozovnice čakajo, pravzaprav samo datum odhoda. Eden izmed starih prijateljev je pustil svojo kar visoko funkcijo in se umaknil v zasebnost, ker po pol stoletja ne verjame več v fraze, ki jih je jemal za svoje in prodajal naprej. Pa je revolucionarno pot začel na Sierri Maestri!
Nekega večera, deževalo je, zadnji letošnji orkan se je bližal, smo sedeli daleč stran od Havane, na podeželju, z gospo, gimnazijsko profesorico, ki ima za seboj dolga leta poučevanja zgodovine in zemljepisa. Ni še tako dolgo tega, ko sem vsako uro začela z razlago domačih in tujih dogodkov in razmer, moralno-politično izobraževanje sodi k našemu pedagoškemu delu, je pripovedovala. Zdaj tega ne počnem več, pa čeprav vem, da ravnatelju in partijskemu sekretarju tako ni prav. Ne gre samo za to, da sama več ne verjamem v puhlice, ki jih pripovedujem mladim, huje je to, da mladi niso več tako neumni kot nekoč, ne verjamejo vsaki laži. Ne morem jim tveziti, kako lepo jim je, ker imajo Revolucijo, zraven pa tudi sama pri sebi preklinjam ponovno zaprtje tržnic. Kje pa naj kaj najdem za v lonec?!
Daleč od Havane so ljudje bolj odprti, bolj naveličani so tudi petdesetih let obljub in gromkih slavospevov Revoluciji, še bolj na glas kolnejo, ker sta jih brata Castro stlačila v nekakšen sistem apartheida. Ne takega, ki deli na črne in bele, ampak takega, ki na eno stran postavi tiste, ki imajo dolarje, na drugo pa tiste, ki jih nimajo, ker slučajno nimajo sorodnikov v severni Ameriki ali pa ker sorodniki onkraj morja nimajo denarja, da bi ga pošiljali revežem domov. V službi za mesec dni prihajanja na delo – čisto vseeno pa je, ali si kaj delal ali ne – dobiš deset, za specialistično kirurško delo pa štiriindvajset dolarjev. Trgovine so razporejene drugače kot socialna politika Revolucije. Kar je kaj vredno, je samo za dolarje. Tudi toaletni papir, kadar ga uvozijo, celo jajca.
Več zaslužim od večine, prišepne kar visoki strokovnjak na funkcionarskem položaju, dvakrat več od drugih dobim navadnih pesov, zraven še trikrat več dolarjev kot drugi. Pa ne pridem več kot do polovice meseca! Vsi sorodniki so v Miamiju, pa jim gre tam slabo, nič ne pošiljajo. Tudi vsi sosedje in prijatelji so že odšli, še soli si ne morem sposoditi pri nikomer, pripomni.
Vsaj turistom, ki so jim dovolili priti po odhodu Rusov pred skoraj dvema desetletjema, pa Kuba kaže lepšo, bolj vedro in svetlo podobo. Vojska, ki jo je ustanovil, organiziral in pol stoletja vodil Raúl Castro, je zgradila hotele, zdaj jih trži, ves denar od turizma gre za vojsko, ki tudi hrano zase prideluje sama. Vsi zaposleni v hotelih so civilni uslužbenci oboroženih sil.
Prave, otipljive konvertibilne denarce, ki dovolijo kupovati prave izdelke v pravih trgovinah, za »nedosegljiv« trdni denar vsak dan prislužijo samo ljubka mlada dekleta. Ob cestah stojijo in se prodajajo. Tudi mladi fantje, pravzaprav, pa fantje, oblečeni v punce … Posebne vrste turizem cveti v evropskih državah, agencije vodijo na »moške« počitnice na Karibe, tudi »ženske« počitnice so že v modi. Režim te vrste zaslužek dovoli, taki zaslužkarji se ne organizirajo in ne ogrožajo socializma. Ne borijo se za oblast. Samo čakajo trenutek, ko jih bo kdo odpeljal daleč stran. •
Tone Hočevar Havana
V današnjem turbulentnem času so spretnosti na področju managementa sprememb bolj pomembne kot kadarkoli prej, zato smo prav v ta namen na IEDC pripravili nov seminar, namenjen vsem vodilnim, ki so odgovorni za strateško uvajanje pozitivnih sprememb v podjetju. Vabimo vas, da se nam pridružite na inovativnem seminarju »Vodenje pozitivne spremembe, ki gradi na ključnih dosežkih organizacije,« ki ga bo vodila svetovna legenda na področju organizacijskega razvoja, prof. David L. Copperrider z ameriške Univerze Case Western Reseve.
V času, ko se podjetja srečujejo z novimi izzivi na področju strateških sprememb in trajnostnega razvoja, so nove metode managmenenta sprememb in strateškega razvoja nujno potrebne. Metoda »Apreciative Inquiry« je nov način, kako podjetja in posamezniki obvladujejo spremembe. Vključuje celostni pristop vodenja, se osredotoča na ključne kompetence podjetja, jih razvija in uporabi pri preoblikovanju podjetja v prihodnosti. Seminar »Vodenje pozitivne spremembe, ki gradi na ključnih dosežkih organizacije« pa vam bo pomagal nadgraditi vaše sposobnosti upravljanja, spreminjanja in uvajanja pozitivnih sprememb v vaši organizaciji ter vam pomagal uporabljati strateška orodja, ki so nujno potrebna za uspešno vodenje strateških pobud v organizacijskem okolju.
Seminar je oblikovan na način, da lahko udeleženec pridobljeno znanje uspešno uporabi v praksi. Razdeljen je na dva dela, kjer je prvi del seminarja namenjen spoznavanju temeljev metode »Apreciative Inquiry«, kombinacija prvega in drugega dela pa poglobljenemu praktičnemu treningu na področju managementa sprememb:
· 1. del Temelji učinkovitega Managementa sprememb, 27. Januar 2009
· 2. del Poglobljena metoda »Apreciative Inquiry«: orodja in pristopi, 28. in 29. Januar 2009
Prepričan sem, da je metoda Apreciative Inquiry lahko prava za čas, v katerem se trenutno nahajamo. Prof. David L. Cooperrider iz Case Western Reserve University (USA) je gotovo največji strokovnjak, saj je metoda njegova.
Več informacij.
