Dragi prijatelji, znanci, poslovni partnerji!

Še nekaj ur in za mesec dni se odpravljam po svetu, po nov navdih. Iskal bom iskre v očeh ljudi, si odpočil in kot vedno na potovanjih, razširil svoje obzorje.

Združil bom oba svetova, poslovnega in zasebnega. Ker odhajam v najboljši družbi, verjamem do bo odlično.

Zakaj vam pišem, se sprašujete.

Odhajam v času, ko se ljudje največ družijo, zabavajo, izmenjujejo dobre želje, pretehtavajo staro leto in razmišljajo o novem. To je čas cimetovih piškotov, zakurjenih kaminov in objemov v krogu najdražjih.

V tem prazničnem času praznujem tudi rojstni dan. In ker me letos ne bo, bi z vam rad nekaj podaril.

O Moji sr(e)čni knjigi, ste verjetno kaj že slišali. Če ne – pred časom je svet ugledal moj prvenec.Takole so o njem zapisali drugi:

Moja sr(e)čna knjiga, v prevodu My Very Own Book,  predstavlja novost na knjižnem tržišču, ne samo slovenskem. Je nekakšen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napiše vsak sam. Bralca vodi v razmišljanje o sebi, o svojih življenjskih ciljih, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do sebe, okolja, družbe in sveta. Spodbuja ga k načrtovanju ciljev in navdušuje za razvijanje pozitivnih osebnostnih lastnosti ter za pridobivanje  znanja in veščin, ki jih potrebuje za uresničitev svojih ciljev.

Ko berem besede prijateljev, mi je vedno toplo pri srcu:

“Najtežje je spreminjati sebe – ampak ko to uspeš, spremeniš tudi svet, in kot pravi Žiga, pustiš sled. Res izjemno in svojevrstno delo je ta knjiga.”

“Samo eno napako ima. To, da se ni pojavila že pred dvajsetimi let, ko sem začel stopati v realno življenje.”

Seveda bom vesel tudi vaših mnenj. Delček knjige lahko prelistate.
Moje darilo za vas in vaše prijatelje je torej srečna koda: dragiprijatelj,  s katero boste do mojega rojstnega dne, do 14.decembra, lahko kupili Mojo sr(e)čno knjigo z 20-odstotnim popustom na spletni strani http://www.srecna-knjiga.si

Z nakupom knjige s to srečno kodo, boste podarili tudi 5 evrov Zvezi prijateljev mladine. Prepričan sem, da nama s prijateljico Anito Ogulin ne bo težko najti otrok, ki jih bomo vsi skupaj s tem razveselili.

Iskreno se veselim decembrskih trenutkov. Naj bodo letošnji še posebej praznični.
Z najboljšimi pozdravi!

Žiga

P. S: V času moje nedosegljivosti me bo nadomeščal Štefan Fartek -  stefan.fartek@srecna-knjiga.si (070 421255). Nekaj dni pred koncem leta pa bom tudi sam že doma.

Pred dnevi sem imel prispevek na srečanju Unicefa Nič o nas brez nas v občini, o katerem je pisal širše Martin.

Nič o nas brez nas v občini!

četrtek, 20. novembra 2008 ob 10. uri,
Mestni svet Mestne občine Ljubljana
Mestni trg 1, velika sejna dvorana, Ljubljana.

PRISPEVEK: AKTIVNA PARTICIPACIJA JE ODGOVORNOST VSAKEGA POSAMEZNIKA, MEDIJI PA SO NAM LAHKO V POMOČ

V mislih mi odzvanjajo besede dr. Helmuta Maucherja, dolgoletnega predsednika uprave družbe Nestle in soustanovitelja World Economic Foruma: “Nismo odgovorni samo za to, kar naredimo, temveč tudi za to, česar ne naredimo.”

Tega se moramo zavedati predvsem mladi. Aktivna participacija je odgovornost vsakega posameznika. Kako prav je imel Thomas Jefferson, ko je nekoč dejal: “Močno verjamem v srečo, a sem ugotovil, da več kot delam, več imam od tega. ”

John Goddard (www.johngoddard.info/) je najbolj znan po svoji osupljivi življenjski listi dosežkov. Pri petnajstih si je napisal 127 ciljev, ki jih je želel uresničiti v svojem življenju. Seznam je impresiven in drzen, toda rezultati so resnično neverjetni.

Mladi ljudje morajo definirati svoj uspeh. Pri tem naj prepustijo svojemu umu, da prisluhne notranjim željam. Nikoli ne bo nihče mogel odgovoriti na vprašanje, kdo je bolj uspešen. Mati Tereza ali Donald Trump.
Svoje življenje je treba graditi na idejah, sanjah, ciljih in viziji. Ustvariti si je potrebno svoj proces uspeha.
Mediji imajo pomembno vlogo. Mnogi jih imenujejo četrta veja oblasti. Novinarji so ljudje, ki na podlagi danih informacij presojajo, katera so tista sporočila, ki jih bodo pošiljali širši javnosti.

Obstajajo nekatere medijske zakonitosti, ki jih je treba poznati, preden navežemo stik novinarji. Dobro je, da poznamo raznolikost medijev in njihovo delovanje. Novinarji imajo dnevno veliko informacij, bolj so pozorni na večje organizacije kot posameznike (zato je modro, da so mladi aktivni prek različnih organizacij, doma in po svetu), zanimajo jih zanimive, predvsem aktualne zgodbe. Predvsem pa so novinarji ljudje in prav je, da jih tako tudi razumemo.

Svoje ideje, mišljenja in delovanje lahko posredujemo medijem na različne načine. Morda je to najlažje narediti drugo nedeljo v mesecu decembru, ko na pobudo Unicefa in odbora Akademije za televizijsko umetnost in znanost, obeležujemo mednarodni dan otrok v medijih. Na ta dan naj bi bili mediji še posebej odprti za mlade.

Glede na zapisano pa je prav, da še enkrat poudarim, da je najboljši način, da predvidiš svojo prihodnost ta, da si jo ustvariš sam, kot je rekel Stephen Covey. Mediji pa nam lahko pri tem zelo pomagajo, če to želimo, če se nam zdi smiselno in če to znamo pravilno komunicirati.

prispevek-unicef-vavpotic-power-point

Sporočilo za javnost št. 1                                        Ljubljana, 20. 11.  2008

Prišla je ravno o pravem času

Ljubljana, 20. novembra 2008. - V času gospodarske krize in podnebnih sprememb, ko se ljudje sprašujemo, kaj in kako naprej, pravi triindvajsetletni Žiga Vavpotič, da je treba začeti najprej pri sebi. Danes potrebuje svet ljudi z drugačno vizijo, poslanstvom in drugačnimi vrednotami od tistih, ki so ga pahnile v stečaj. Žiga Vavpotič nam ponuja Mojo sr(e)čno knjigo, ki naj bi si jo začel pisati vsak sam. - In že hiti dalje. Načrtuje novo, elektronsko knjigo Moja sr(e)čna Slovenija, da bi jo pisali državljani Slovenije ter v njej prispevali ideje za prihodnost Slovenije.

Prvenec Žige Vavpotiča je izšel septembra pod naslovom Moja sr(e)čna knjiga v samozaložbi. Istočasno je izšel tudi v prevodu pod naslovom My Very Own Book. Kaže, da sta prišli knjigi ravno o pravem času in da sta pravi za današnji čas, saj sta bili v prvih štirih dneh prodani v kar 560 izvodih.
Moja sr(e)čna knjiga je novost na knjižnem tržišču, ne samo na slovenskem. Je privlačen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napiše vsak sam. Bralca spodbuja k razmišljanju o sebi, o svojih vrednotah, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do okolja, družbe in sveta. Skratka – Moja sr(e)čna knjiga spodbuja najboljše v človeku, mu vliva zaupanje vase in svoje sposobnosti, v pomembnost njegovega prispevka v družbi in ga navdušuje za načrtovanje življenjskih ciljev, pa najsi bodo sorazmerno še tako majhni.

Avtor knjige je triindvajsetletni Žiga Vavpotič, študent ekonomije,  mednarodnih odnosov, kadrovskega managementa in podjetnik,  Unescov glasnik, svetovalec različnim vladam v programih za mlade, v letu 2004 član Gatesovega svetovalnega odbora za prihodnost ( Microsoft Office Information Worker Board of the Future), novinar v otroškem programu Radia Slovenija in še marsikaj.

Knjigo je uredila Zvezdana M. Kompara. Zanimivo vsebino bogati privlačna oblika,  z risbami Tonija Anžlovarja in fotografijami Cirila Jazbeca. Angleški prevod Romane Furlan je oplemenitil pisatelj in prevajalec Alan McConnell-Duff.

Žiga Vavpotič razume sedanjo krizo kot priložnost v preobleki in kot poziv, da nihče ne more stati ob strani. V mislih ima (med drugim) že nov načrt, elektronsko knjigo Moja sr(e)čna Slovenija, ki bi jo pisali državljani Slovenije in na ta način prispevali  svoje predloge za prihodnost Slovenije.
Več informacij:

http://www.srecna-knjiga.si
www.zigavavpotic.com/projekti

Za pogovor z Žigom Vavpotičem do 27. novembra, prosimo, pokličite tel. 051 421 255, ali pišite na ziga.vavpotic@srecna-knjiga.si, po 27. novembru pa pokličite na tel. 041 694 795, ali pišite na zvezdana.kompara@srecna-knjiga.si, da bom lahko posredovala vaše želje avtorju.

Lepo pozdravljeni!
Zvezdana Marija Kompara
svetovalka

Uradnikov ne razumemo kot najbolj prijaznih ljudi. Včasih stereotipno, drugič upravičeno.

Današnja zgodba gre takole:
Po operaciji slepiča se je pojavil sum napake na srcu. Priporočen je bil pregled pri kardiologu na Jesenicah, na katerega sem čakal do danes. Včeraj zvečer ugotovim, da bi bilo modro imeti s seboj napotnico. Naročen sem ob 12ih na Jesenicah, pred tem še gora sestankov.

Edina rešitev je, da sem ob 7.00 pri svoji zdravnici, da dobim napotnico. In sem. Vendar ugotovim, da kartica zdravstvenega zavarovanja ne more biti potrjena. Spet sem pozabil odnesti potrdilo o šolanju. Neumna birokracija, neusklajenega sistema podatkov. A tako pač je.

7.15 sem na Miklošičevi, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Uradne ure 8.00. Oplel sem. Ob 8ih sem imel dogovorjeno menjavo gum, 8.15 prevoz v pisarno. Kaj sedaj?

Na hodniku je gospa.
˝Kaj bi radi,˝  me vpraša. ˝Tole potrdil,˝ je moj odgovor. ˝Pa veste, kdaj so uradne ure.˝ ˝Vem. Ampak. Prosim,˝ moledujem.
Že odhaja v stilu, ko rečem: ˝Kaj pa prijaznost?˝

˝Dajte mi kartico.˝ Čez 5 minut je moja kartica potrjena.

Rešila mi je dan. Težko bi prišel do Jesenic, če ne bi bila gospa tako prijazna. Z mojim srcem je vse odlično, okvarja je bila trenutna, po operaciji. A vendar. Kaj če bi bil pregled nujen? Morda bi mi prijaznost rešila življenje.

Od gospe sem vzel ime. Od mene bo dobila osebno zahvalo, tudi v vodstvo bo romala moja zgodba. Morda pa smo krivi tudi sami, za grde poglede uradnikov.  Ker premalokrat pohvalimo.

Hkrati pa upam, da bo tudi ona zgodbo delila s svojimi kolegi. Strinjam se, da so pravila in red za spoštovati. Vendar moramo včasih razumeti tudi čez okvirje našega reda.

Gre za majhne usluge velikih ljudi. Prijaznost se vedno povrne. In morda lahko reši tudi življenje. Vsekakor pa nekomu dan. In tega se ne pozabi kar tako.

HVALA!

Včasih se res vedemo nerazumsko. Nekdo nam naredi kaj slabega in tako hitro to posplošimo na celotno populacijo.

Osebno si štejem v dobro, da to delam tudi pri dobrih dejanjih.

Spomnim se potovanja v Paris. Ker kreditna kartica ni imela čipa, nisva nikakor morala priti do koles, s katerimi bi se peljala po centru in s tem prihranila veliko časa.
Kot naročen se zraven pojavi mlajši gospod, ki naju vpraša, če nama lahko pomaga. Kartica ne dela. In nama v avtomat da svojo. Že res, da sem mu plačal nekaj EUR za kolesa, vendar je kazen, ki bi jo seveda zaračunali njegovi kreditni kartici, če kolesa ne bi pripeljala nazaj 300 EUR po kolesu. Ob mojem začudenem pogledu nad njegovo prijaznostjo, se nama je nasmehnil in rekel, da nama zaupa, da bo vse kot mora biti. Kapo dol. Kupljene točke za Parižane.

Podobna zgodba se je zgodila na tokratnem potovanju. Na trajektu Nemčija Danska sem pozabil torbico, z vsemi dokumenti in denarnico in gotovino. Čez pet minut se zavedam svoje napake, pridem nazaj in torbice ni. Panično do osebja, ki se mi nasmeji – nekdo je prinesel torbico do njih. 1:0 za Dance.

Vsekakor se do turistov trudim biti tudi sam prijazen. Nekatere sem rešil pred lisicami v Ljubljani. Me pa veseli, da slišim, da znajo tudi ostalo Slovenci odigrati vlogo imenitnih ljudi.
Ne znam opisati, kako zadovoljno mi bije srce, ko mi Monikina norveška prijateljica pove, kako se je nekoč ustavila v Ljubljani za dve uri z vlakom ponoči, lačna. McDonalds so ravno zapirali, s seboj niso imeli nobenega tolarja. Vendar je bila prodajalka tako prijazna, da je rekla, da bo malce potegnila in jim je zastonj dala nekaj hrane. Take ljudi, bi osebno nagradil.

Prijaznost je tisto, kar šteje. Na tak način se dela vtis in se pridobiva točke. Nasmeh in uslužnost štejeta. To si je vredno zapomniti.