Z Moniko sva bila pri Aljošu in Aniti na obisku. Tokrat smo namesto taroka šli v nasad ameriških borovnic. Medtem ko sem bil na zraku, sem lahko jedel borovnice in s tem dobil veliko antioksidantov, hkrati pa sva lahko nekaj borovnic odnesla tudi domov.

Zakaj opisujem ta dogodek? Ker imajo pri Aniti doma zares najboljše ameriške borovnice in če iščete idejo za izlet, lahko obiščete nasad ameriških borovnic in si jih naberete za domov. Toplo priporočava.

Še Anitin kontakt: 041 369171

Splet okoliščin, predvsem pa radovednost za diplomsko nalogo in prostovoljno svetovanje za prihodnost so bili razlog za povabilo, da se priključim slovenskemu obisku v uradu UNICEFA Burkine Faso. Kam, so me radovedno spraševali znanci?

To sicer ni bila prva izkušnja s črno Afriko, vendar drži, da obstaja verjetno vsaj 150 bolj atraktivnih destinacij, kot je Burkina Faso, ena izmed petih najmanj razvitih držav na svetu. Prav zato so bila pričakovanja pred odhodom mešana. Glavni namen obiska same delegacije UNICEF-a Slovenija, ki je prvič vključila tudi korporativne partnerje, je bila seznanitev z izvajanjem UNICEF-ovih programov pomoči otrokom v Burkina Fasu ter s porabo sredstev, ki so jih v preteklih letih zbrali slovenski darovalci. Po besedah Maje Vojnovič, izvršne direktorice UNICEF-a Slovenije, je slovenski odbor na predlog UNICEF-a izbral Burkina Faso za državo, ki ji bo več let pomagal. Gre za državo, kjer obstajajo dejanske možnosti in politična volja, da se postopoma vzpostavi sistem šolstva in zdravstvenega varstva. Z večletno akcijo zbiranja sredstev je UNICEF Slovenija začel  leta 2005, ko je zbrana sredstva namenil gradnji treh satelitskih  šol v vaseh Yakouta, Essakane in Tchekeladji na severu države. V letu 2006 je z zbranimi sredstvi podprl domačo nevladno organizacijo APRODEB, ki pomaga  otrokom žrtvam najhujšega otroškega dela na severu države v mestu Dori. Z zbranimi sredstvi v letu 2007 pa je v kraju Djibo, v provinci Soum, kjer šolo obiskuje zgolj 38 odstotkov deklic, zgradil center za neformalno izobraževanje deklic in otrok s posebnimi potrebami.
Drug svet, kjer ljudem enako bije srce
Že občutek, ko se doma zavestno za teden dni posloviš od svojega mobilnega telefona, znancem sporočiš, da se zna zgoditi, da cel teden ne boš prišel do interneta in svoje domače prepričuješ, da naj ne skrbijo, saj boš v varnih rokah kaže na to, da nam Afrika, včasih stereotipno kljub samo šestim uram poleta do glavnega mesta Ouagadougou, pomeni drug svet. Vendar že na letališkem izhodu, kjer človeka premami vonj črne celine, kmalu ugotoviš, da je tudi tu nasmeh orožje, ki ga lahko dobro uporabiš. Topel objem gostiteljev, prijazna beseda, izrazi dobrodošlice pa razblinijo še zadnje občutke, da prihajamo v drug svet. Že res, da včasih ni tekoče vode, da črvi pomenijo posladek in moraš paziti, da ne poješ kakšne zelenjave preveč, vendar to vsekakor ne more predstavljati možnosti, da svet tako hitro razdelimo na dva dela. Ta planet je en, je naš, sobivanje in usklajevanje interesov pa bo izziv s katerim se bomo morali resno soočiti prav mi mladi.

Razmere niso rožnate, vendar so rešljive

Burkina Faso je po podatkih UNICEF-a ena od petih najrevnejših držav na svetu. Skoraj polovica trinajstmilijonskega prebivalstva živi pod mejo revščine, saj ima država malo naravnih bogastev in nerodovitno zemljo. Le 42 odstotkov prebivalcev ima dostop do čiste pitne vode in zgolj 29 odstotkov uporablja ustrezne sanitarije. Petina otrok se rodi s podpovprečno telesno težo, 38 odstotkov mlajših od pet let trpi zaradi podhranjenosti. V povprečju vsaka ženska rodi šest otrok. Mnogo otrok je prisiljenih delati in po podatkih Ministrstva za delo dela več kot 50 odstotkov otrok, mlajših od 15 let,  predvsem v okviru plantažnega dela (zbiralci sadja), pomoči v gospodinjstvih, delo v rudnikih, kamnolomih. Verjetno  je zaskrbljujoč podatek, da je v državi pismenega samo 26% prebivalstva.
Situacijo v tej državi lepo opiše Lado Leskovar, nacionalni ambasador UNICEF-a Slovenije: »Ko sem videl šolarje v Burkina Fasu, kako pridni so in kaj jim pomeni šola ter otroke, ki ves dan delajo v rudniku, sem pomislil na naše otroke in njihove možnosti. Vsak povratek z UNICEF-ovega obiska terena me napolni z veliko volje, da se kot ambasador zavzamem za te otroke in prispevam k njihovemu boljšemu življenju. V Burkina Fasu me je še posebej pretresla navada, da prvih sedem dni po rojstvu otroku ne dajo imena. Žalost bi bila namreč se večja, če bi ga zapustil z imenom. V tej afriški državi vsak peti otrok umre še pred petim rojstnim dnem.«

Ustavimo stereotipe

Velikokrat mi je na uho prišlo, kako pokvarjene so človekoljubne organizacije. Denar ne gre v prave roke, preko njih se izvaja ponovno pokolonjevanje, tako ali tako je vse ena sama korupcija. Teren mi je potrdil, da je posploševanje hudo nevarno. Dopuščam možnost, da se tu in tam najde kakšen slab človek, brez morale in hrbtenice, ki izkoristi svojo moč in položaj. Vendar nikakor ne smemo pustiti, da en slab primer meče luč na celotno organizacijo oziroma še huje, na vso mednarodno razvojno pomoč. Na primeru UNICEFa Burkine Faso je možno dokazati, da znajo biti stereotipi neresnični. Urad vodi Francoz, se pravi tujec, kar je pravilo povsod, saj se s tem preprečuje koruptivnost. Vendar je od 76 zaposlenih samo 6 tujcev, še to večina iz okoliških držav. Njihovo pravilo je, da pri projektih tvorijo trikotnik sodelovanja, z vlado na eni strani, lokalno skupnostjo na drugi in nevladnimi organizacijami na tretji. Po celem svetu UNICEF porabi manj kot 10% zbranih sredstev za administracijo.

Vsak lahko pusti sled

Verjetno so navedeni stereotipi dober izgovor za neaktivno participacijo. Vse to bo trajalo do trenutka, ko bo pomagati plemenito dejanje. Ta trenutek se nam hitro približuje. Mesečni prispevek 15,60 € lahko na Kitajskem nahrani otroka, ki je zaradi aidsa izgubil starše. Z mesečnim prispevkom v vrednosti 12,10 € na primer zagotovite zalogo hrane za kar 171 otrok. Nekaj malega odrekanja za nas, reševanje življenja nekje drugje. Odvisno od perspektive.

Tekst je bil objavljen v reviji Element.

Zadnji v sklopu člankov za revijo Element.

###NADNASLOV###
Več znaš, več veljaš in boljši si

###NASLOV###
Življenje je šola osebne rasti

###UVOD###
Hitro lahko ugotovimo, da je osebna rast kompleksen pojem. Vključiti je treba rit, možgane in srce. Pomembna je motivacija, dober spomin vedno pomaga, posluh za sočloveka je nujen.

Vse se začne z idejo, sanjami in cilji. Vključiti je treba veliko akcije. Veze in poznanstva, prvi vtis, timsko delo, fokus, vodenje, komunikacija in dobri odnosi so nekatere podteme, o katerih je tekla beseda. Biti ali imeti, to nas je zanimalo. Odgovor iščemo posamezniki stalno. Če najdemo definicijo uspeha in lahko določimo naš življenjski cilj, smo s tem veliko naredili. Nasvetov, kako uspeti, je ta svet poln. Kateri pa so uporabni? Doktorat na področju osebne rasti delamo vsi. Kot vedno so nekateri bolj, drugi manj uspešni. Vendar je ravno življenje tisto, ki ne skopari s priložnostjo za učenje. To dokazujejo tudi sledeče, nekatere že skoraj ljudske zgodbe, ki govorijo same zase in v sebi skrivajo veliko modrega. Lahko nam služijo kot kompas na plovbi skozi življenje.

Kam peljemo ta svet?

Ljudje pa plujemo različno. Nekateri so celo življenje privezani v varnem pristanu, drugi se odločijo za varno plovbo, nekateri izzivajo in se podajo v akcijo tudi v viharjih. Prav je, da vsak posameznik prevzame odgovornost zase, vendar je zaradi skupnega obstoja pomembno, da se zavedamo skupnega biti in prevzamemo tudi družbeno odgovornost. Na tem področju bi se morali bolj potruditi. Nekdo je nekoč zapisal, da je paradoks našega časa, da imamo boljše hiše kot nekoč, a slabše živce. To so časi hitre prehrane, a počasne prebave, velikih ljudi, a majhnih značajev, hitrih zaslužkov, a plitvih odnosov. To so dnevi dveh plač, a pogostejših ločitev, razkošnih hiš, a uničenih domov. To so dnevi hitrih potovanj, plenic za enkratno uporabo, hitro pokvarljive morale, enodnevnih predstav, pretežkih teles.

Kaj je pravzaprav uspeh?

Če primerjamo življenje s plovbo, se je prav vprašati, zakaj nekateri plujejo oziroma zakaj imajo drugi raje svojo barko pripeto na pomolu. O tem, kaj je pravzaprav uspeh, govori ribič, ki sedi na pomolu in namaka trnek v morje. Že dve uri sedi tam, a je ujel le eno samo majhno ribo. Mimo pride bogat poslovnež, lastnik tovarne s 150 zaposlenimi. »Kaj delaš?« vpraša bogataš ribiča. »Ribe lovim,« mu ta odgovori. »Pa veš, da bi lahko ujel več rib?« »Kako?« »Lahko bi si kupil čoln in šel na odprto morje. Tam bi lovil z mrežo in bi imel lahko ogromen ulov.« »Slišati je lepo. A vendar, kaj bi s tem?« »Ribe bi lahko prodal in zaslužil.« »Sliši se odlično, a vseeno, kaj bi z vsem tem denarjem?« »Lahko bi ga vložil in zgradil svojo tovarno ribjih konzerv. Tvoje izdelke bi kupovali po celem svetu.« »Že, že, a to pomeni več dela, več skrbi …« »Predvsem pomeni to več denarja! S tem denarjem bi si lahko marsikaj kupil!« »Imaš prav, a vseeno ne razumem. Kaj bi si kupil?« »Različne stvari, predvsem pa čas. Več denarja pomeni več časa.« »Se strinjam, a kaj bi s časom?« »Čas je nekaj izjemnega, saj lahko delaš, kar te zares veseli.«
»Vidiš, prav to počnem že sedaj. Sedim tu in v miru lovim ribe,« je odgovoril ribič in se prijazno nasmehnil.

Spoštovanje; vrednota, ki se premalo ceni

In če plujemo, je prav, da včasih pogledamo v nebo. Tam lahko vidimo številne vrednote, na katere nas opozarja narava. Milton Oslon je spoštovanje opisal na imeniten način. Prejšnjo jesen ste videli jato gosi, ki je letela proti jugu v obliki črke V. Premišljevali ste, ali so znanstveniki že ugotovili, zakaj tako leti. Ko ptica zakrili, ustvari vzgonski veter in ta ptici za njo olajša letenje. Ptice, ki letijo v jati v obliki črke V, letijo za 71 odstotkov hitreje, kot če bi letele vsaka zase. Ljudje, ki jih žene skupen cilj, veže skupna pripadnost in medsebojno zaupanje, uresničijo svoj cilj hitreje in enostavneje. Ko gos nekoliko zaostane, začuti močan upor vetra, saj ji ptica pred njo ne nudi več zavetja. Zato se hitro spet priključi jati. Če bi se ljudje vsaj malo zgledovali po goseh, bi ostali skupaj, ne glede na to, ali vodijo ali sledijo drugim. Raje bi sprejemali pomoč in tudi sami raje pomagali drugim. Ko se gos utrudi, spusti naprej močnejše gosi. Pri zahtevnejših opravilih je pametno, da si medsebojno pomagamo. Tako ljudje kot gosi smo odvisni drug od drugega. Gosi na koncu jate glasno spodbujajo gosi pred seboj, da ohranjajo tempo. Tudi ljudje bi se morali bolj zavedati pomembnosti spodbude.In končno: ko bolna ali ranjena gos omaga, jo pospremita iz jate dve gosi. Z njo ostaneta, dokler ne ozdravi in ponovno vzleti ali pogine. Šele takrat odletita in pohitita k svoji jati, ali se pridružita kakšni drugi. Če bi se ljudje vsaj malo zgledovali po goseh, bi si pomagali tako v dobrih kot v slabih časih.

Včasih spotikamo sami sebe

Plutje v nevihti je nevarno. Tega se zaveda vsak dober kapitan. Vendar kljub temu da so dejstva jasna, delamo po svoje. Podobno izkušnjo opiše Antoine de Saint-Exupéry v Malem princu. Na naslednjem planetu je živel pijanec. Ta obisk je bil zelo kratek, toda Malega princa je navdal z veliko žalostjo. »Kaj počneš tu?« je rekel pijancu, ki je molče sedel pred vrsto praznih in polnih steklenic. »Pijem,« je odgovoril pijanec in se klavrno držal. »Zakaj piješ?« ga je vprašal Mali princ. »Da bi pozabil,« je odgovoril pijanec.
«Kaj pozabil?« je zanimalo Malega princa, ki se mu je možak zasmilil. »Pozabil, da me je sram,« je priznal pijanec in sklonil glavo. »Česa sram?« je zanimalo Malega princa, ki bi mu rad pomagal. »Ker pijem!« je odgovoril pijanec in ni več črhnil besede. In Mali princ je osupel odšel. »Odrasli so res zelo čudni,« si je rekel, ko je romal dalje.

Kar seješ, to žanješ

Če bi vsi svoje barke puščali v varnem pristanu, ne bi spoznali sveta. Težko bi odkrivali nove celine. Tudi modrosti starih Indijancev iz plemena Čeroki bi nam ostale prikrite. Tako pa danes poznamo zgodbo modreca, ki uči svojega vnuka o življenju. »V moji notranjosti se bojujeta dva volkova, dober in hudoben,« pove dečku. »Hudobni volk je jeza, zavist, skrb, obžalovanje, požrešnost, nadutost, samopomilovanje, občutek krivde, zamera, občutek manjvrednosti, laž, lažen ponos, vzvišenost in samoljubje. Dobri volk pa je veselje, mir, ljubezen, upanje, vedrina, skromnost, sočutnost, velikodušnost, resnica, usmiljenje in zaupanje. Tak boj se bije tudi v tebi in v vseh ljudeh.« Vnuk nekaj časa razmišlja, potem pa vpraša, kateri volk bo zmagal. Stari Čeroki odvrne: »Tisti, ki ga boš hranil.«

Vsak lahko nekaj spremeni

Samo tisti, ki se odloči, da se poda na pot s svojo ladjo, je lahko priča zadnji zgodbi, ki dokazuje, kakšna je moč vsakega posameznika.  Starec se je sprehajal po plaži. V daljavi je zagledal deklico, ki je nekaj pobirala po pesku. Ko se ji je približal, je ugotovil, da pobira morske zvezde in jih meče nazaj v morje. »Kaj počneš? Zakaj zapravljaš čas?« se čudi starec. »Če zvezda ostane na obali, bo poginila na soncu,«odgovori deklica. »Na tej plaži leži na tisoče morskih zvezd, saj je obala dolga nekaj kilometrov. Kakšen smisel ima torej rešiti teh nekaj zvezd?«
Deklica pobere zvezdo, jo vrže v morje in odvrne: »Zanjo ga ima!«

Danes je Ona objavila intervju z Marie Berthe Ouedrago iz Burkina Faso.

Čakam na pdf in dovoljenje, da objavim cel intervju. Očitno so se objave vsega napisanega skoncentrirale ravno na ta čas.

Ob tej priložnosti se moram zahvaliti UNICEFu, da me je vzel s seboj v delegacijo, hvala Maja, Sonja, Vita in Maša, seveda hvala tudi ostalim članom delegacije, hkrati pa hvala tudi Zvezdani za izjemno pomoč pri intervjuju.

Ne vem, če je bil intervju tudi povod, da je Ona opisala še en izjemen UNICEFov projekt, Varne točke. Kakorkoli, vesel sem, da sta tako prispevek kot tudi intervju objavljena v isti številki. Sovpadata in se dopolnjujeta!