Zadnjič, ko sva delala s Katjo intervju za Jano, je seveda bilo vprašanje, kakšen je tvoj tipičen dan…
Tipičen dan, kaj pa je to? Tipičnih dni pri meni ni in upam ,da jih ne bo. Jih ne maram. Sem preveč razvajen s svojo svobodo. To ne pomeni, da sem len, no ja včasih, po večini pa upam zapisat, da delam več kot marsikdo. Ne, nimam službe, nimam otrok, kaj vse imam veste tisti, ki spremljate moj blog.
No, sem rekel, bom enkrat zapisal svoj dan. Potem je o urniku zadnjič pisala Saša in sem rekel, ok, ok, bom napisal.
Danes, ko tole pišem je sobota, kdaj bo objavljen tale post se ne ve. Trenutno jih imam celo govor na zalogi, 21, če sem natančen. Pišem in se trudim, da ne objavim vsega, ker bodo prišli dnevi, ko ne bom imel časa pisati, čeprav se že več mesecev poizkušam disciplinirati, da napišem vsaj eno stvar na blog.
O mojih obljubah glede jutranjega vstajanja ob 5ih, kdaj drugič. Danes je na vrsti moj tipično netipičen urnik.
Vzemimo 25.4., sreda. Četrtek je bil podoben, zgolj v trajanju. Petek potem malo bolj umirjeno. Skratka, tipičnega urnika ni…
Dan se ne začne z vstajanjem. Začne se z nadaljevanjem prejšnjega dne, saj do 3 pišem Pogajalska stališča Nemčije do osnutka proračuna v EU. Še dobro, da imam dobro skupino. Tina in Polona sta zlati. Vendar je moje področje hudo dolgočasno, saj se moram posvetiti kmetijskemu vprašanju.
Vstanem okoli 7.30, nekaj malega za pod zob (zjutraj kljub zavedanju, da je zdravo, ne morem spraviti vase veliko, v nasprotju z večerom, ko lahko pojem kar koli… seveda se to potem pozna…). Pregledam emaile in se uredim. Sprehodim Gandija in pregledam dnevne obveznosti.
Ob 9ih imam prvi intervju v Centru Evropa. Zvečer pripravljam oddajo Gymnasium, ki bo na sporedu 2.5. Ker so vrata še zaprta, se usedem v park in preberem Finance. Ob 9.20 sem že na Radiu, Mateja je bila profesionalna in je povedala vse v 5 minutah. Šibam v montirnico, kjer je Peter, ki je super tehnik. Posnameva še dva telefonska intervjuja in že šibam proti domu, da vzamem avto in odbrzim na faks.
Na faks tokrat ne grem študijsko, za oddajo moram posneti še strokovno mnenje o prihodnosti EU. Dr. Sabina Kajnč je super sogovornica, čeprav je prvič snemala za radio. Po stopnicah ven, se zapleteva v debato o akademskem delu v Sloveniji. Ni pošteno, da zapišem podrobnosti, vendar so nekatere stvari preprosto smešne. Seveda se potem sprašujemo, zakaj uhajajo mladi ven.
Vidi pošljem SMS, da zamujam, ob 11.00 bi moral biti v Črnučah. Seveda skočim še v cvetličarno, Vide, ki je priznana psihiatrinja in nevrologinja, prijateljica naše družine, nisem je videl že dolgo, zato se spodobi, da ji prinesem eno malenkost. Vida izgleda super, kljub napornemu urniku. Vabijo jo po celem svetu, res je carica. Najina debata se usmeri na kanalizacijo, ki jo morajo narediti, na koncu pa predebatirava stvari, zaradi katerih sem prišel. Vlaganja na jug, predvsem v Albanijo. Zaupa mi kontakt poznavalca razmer. Hitro odhitim.
Ob 12ih moram biti na faksu, tokrat študijsko. Primerjalni politični sistemi, dobimo izpite. 8. Ob vseh obveznosti sem vesel, da faks nekako laufa. Po uri že grem, čeprav je debata zanimiva, saj steče v smer naše neresnosti. Šolski sistem - večna tema.
Ob 13ih sem namreč zmenjen z Erminom glede oblikovanja moje knjige. Sestankujeva na strehi ene najvišjih stavb v središču Ljubljane. Noro. Mislim ,da bo sodelovanje dobro. Cilj knjige je milijon izvodov. Kar smejte se. Se bom tudi jaz, ko bo milijon prodan. Več o knjigi, ko bo narejena do konca. Malo jo še skrivam…
Po sestanku se v Penasu usedem za šank in naročim kosilo. Opazujem ljudi in pišem za radijo. Pokliče Monika, ki je slučajno v Zari in pride mimo. Pravi, da sem čuden, ker ona nikoli ne gre jest sama. Meni se to ne zdi nič čudnega. Pelje me do radija, kjer spravljam skupaj oddajo. Delam analize glede Telmeja in pišem Maji. Razmišljam o knjigi, ko me po telefonu pokliče receptor in mi javi, da me gostje čakajo.
Posnamemo oddajo, tehnik Lojze je dobre volje, gostje super in mislim, da bo oddaja o prihodnosti EU v očeh mladih zanimiva. Končam ob 21.30, skočim domov, pozdravim goste, ki so pri nas, saj se dogovarjajo kam bodo šli čez prvi maj.
Se preoblečem in šibam do Monike, kjer se pogovoriva o prihajajočih intervjujih v sklopu njenega projekta Hakes. Ob 23ih sva na letališču, kjer čakava Mika in Marilin iz Estonije. Pripeljeva jih v hostel, ob 00.30 sva doma. Nekaj malega še preberem in dan je za mano.
Ta dan sem prejel 56 elektronskih pošt, 21 sem jih odpisal, 12 je bilo prejetih klicev, 9 klicanih. To je kar normalno, mogoče je bila malo več SMSov. 23 prejetih in 18 poslanih.
Tak je tipično netipičen urnik, v katerem uživam. Ga ne zamenjam za službo iz katere lahko grem po 8 urah. Imam pač rad občutek, da sem svoboden. Čeprav mnogi pravijo, da to ni svobodo. Se pa potem sprašujem, kaj svoboda je?
Kot vedno, čas bo pokazal, kdo ima prav in kdo ne…:)
