Ste lepo preživeli vaš dan? Kakšno srečo imate. Tega ne more trditi 18.000 otrok. Ni jih več med nami. Zaradi lakote in podhranjenosti.

Težko je razumeti, kam je odšla pravica, ko se sprašujemo, kako je mogoče, da tam nekje, nekoč daleč, danes le nekaj ur z letalom, umirajo otroška bitja, na drugi strani sveta pa je pomembna tema zdravstvenih posvetovanj debelost in nezdrava prehrana.

To ni esej o nepoštenem razvoju sveta, statistična analiza podhranjenosti oziroma članek o trenutni situaciji v najbolj revnih delih sveta. Preprosto bi rad z besedo izrazil svoje ogorčenje, razočaranje in protest proti obmetavanju s hrano, pudingi v oddaji Big Brother.

Moraliziranje v stilu, da oddajo gledajo tudi mlajši in o tem, kakšen zgled oddaja daje, kdo sploh jo
gleda oziroma kdo v njej nastopa, prepuščam drugim.

Osebno pozivam producente oddaje, glavne akterje, voditeljico in vodilne v družbi Pro Plus oziroma odgovorne, da podajo jasno opravičilo in priznajo napako, ki je bila storjena. Nadpovprečni ljudje se od povprečnih razlikujejo po tem,  kako se spopadajo s težavami, je nekoč zapisal Nelson Boswell. Verjamem, da bodo odgovorni znali razumeti situacijo in bodo premislili o posledicah.

V kolikor se to ne zgodi, je logična posledica razumnega dejanja na gledalcih, da s prenehanjem gledanja oddaje dosežejo učinek, ki ga zahteva odgovornost do družbe. Ob tem bi lahko tudi glavni sponzorji razmislili kaj podpirajo in kako se povezuje to z družbeno odgovornostjo, ki jo zagovarjajo s svojim obstojem.

Preprosto si ne moremo dovoliti, da obmetavanja s hrano, še posebej na televiziji, ne obsodimo kot kršitev etike in morale. Ni treba pogledati daleč v Podsaharsko Afriko, morda je dovolj že pogled čez ulico k sosedom, da lahko ugotovimo, da bi morda  nekomu puding potešil lakoto.

Morda je moja občutljivost še toliko hujša, ker čez nekaj dni odpotujem z Unicefovo delegacijo v Burkina Faso, eno od petih najrevnejših držav na svetu. Skoraj polovica trinajst milijonskega prebivalstva živi pod mejo revščine, saj ima država malo naravnih bogastev in nerodovitno zemljo. Le 42 odstotkov prebivalcev ima dostop do čiste pitne vode in zgolj 29 odstotkov uporablja ustrezne sanitarije. Petina otrok se rodi s podpovprečno telesno težo, 38 odstotkov mlajših od pet let trpi zaradi podhranjenosti.

Mnogo otrok je prisiljenih delati in po podatkih Ministrstva za delo dela več kot 50 odstotkov otrok, mlajših od 15 let,  predvsem v okviru plantažnega dela (zbiralci sadja), pomoči v gospodinjstvih, delo v rudnikih, kamnolomih. Vsekakor gre za kršitev otrokovih pravic, saj prisilno otroško delo otrokom onemogoča redno šolanje in s tem pridobitev ustrezne izobrazbe.

To je realnost našega sveta. Še toliko huje se bo z njo soočiti ob pogledu na lačne otroške oči, ob zavedanju, da doma pudingi letijo v živo tarčo in da se ob tem celo zabavamo.

Kaj nam pomagajo vse strategije razvoja, Milenijski cilji, čutni govori in razvojni zapisi, če bodo televizije spodbujale tako nizkotno zabavo, kot je obmetavanje s hrano.
Morda ima Konfucij prav, ko pravi, da se ljudje ne spotaknejo ob gore, temveč ob krtine. Vendar je nezadovoljstvo prvi korak k napredku človeka ali naroda ja nekoč zapisal Oscar Wilde.
Priznam, ne manjka mi ničesar, spadam v potrošniško družbo. Pri triindvajsetih sem obdan z uspešnimi ljudmi, imam družino, streho nad glavo, srečno sem zaljubljen, berem in pišem, imam možnost izraziti svoje mnenje. Rad dobro jem in se lepo oblečem. Bogat sem. Ne sicer po standardih razvitega sveta. Zelo bogat, če se primerjam z večino mojih vrstnikov po svetu Ker nisem nikoli izkusil nevarnosti boja ali osamljenosti izgube prostosti, agonije mučenja ali bolečin lakote se imam bolje kot 500 milijonov prebivalcev našega planeta. Ker imam kaj jesti, kaj obleči, streho nad glavo in kje spati, sem bogatejši od 75% prebivalcev našega sveta.
Vse to razlog, da si ne morem dovoliti biti tiho in zamižati, če letijo po zraku pudingi. Sploh, ker je v času, ko ste prišli do zadnje vrstice umrlo vsaj dvajset otrok zaradi lakote.

Žiga Vavpotič, študent mednarodnih odnosov in ekonomije

Source: FotoliaPo lanski udeležbi na Discover Managment Program sem ohranil stike s poslovno šolo IEDC.  Lahko zatrdim, da gre za inštitucijo, ki bi si po mojem mnenju zaslužila udeležbo na sam vrh v profesionalnosti, strokovnosti in drugačnosti v slovenskem prostoru.Malce sem jih poprosil za sodelovanje, možnost, da tudi bralci in bralke mojega bloga dobijo priložnost, da obiščejo to šolo in vidijo na svoje oči, zakaj sem osebno tako navdušen. Vesel sem, da vam lahko sporočim ekskluzivno ponudbo.

Samozavest za najpomembnejše poslovne odločitve - GMP

Za napredovanje na vodstvena mesta potrebujete več kot le izobrazbo ali strokovne izkušnje. Na karierni poti boste ugotovili, da morate razširiti svoj pogled na celovito podjetje, predvsem pa konkretna managerska in voditeljska znanja če se želite hitro in učinkovito spopasti z vedno bolj kompleksnimi poslovnimi izzivi.

Osebne izkušnje vodilnih managerjev kot so Kramar, Dremelj, Bobinac, Fink in mnogih drugih kažejo, da je s pomočjo intenzivnega GMP izobraževanja na IEDC – Poslovni šoli Bled možno v samo nekaj tednih pridobiti konkretna managerska znanja ter poslovne spretnosti za kar bi potrebovali leta poslovnih izkušenj. Pomembna prelomnica pri razvoju kariere je tudi mednarodni »network«.

GMP - General Management Program (Vodenje poslovnih procesov) je preverilo že 996 managerjev iz 33 držav, med njimi iz podjetij, kot so Coca-Cola, Gorenje, HP, IBM, Lek, Plastal, Pliva, Trimo itd. ki so napredovali na vodilne pozicije v svojih podjetjih.

Mnogim se mudi na do samozavestnega uspeha s pomočjo GMP programa zato si svoje mesto na zagotovite pravočasno.

11. in 12. aprila vabimo bralce bloga Žiga Vavpotiča da postanejo slušatelji za en dan in se sami prepričajte v aktivni način učenja na konkretnih primerih. Registrirajte se na www.iedc.si/openhouse

Nekateri strokovnjaki internetu pripisujejo pomembno vlogo v demokratičnem procesu. Hkrati pa je lahko interent sila krivičen, nesramen, celo uničujoč. Smo priča taki zgodbi?

Danes sem prejel email s sledečo vsebino:

Vsako nedeljo zvečer nas je v svoj TV dom povabil Mario, ter  z žarom in
zanosom pozival, da se pridružimo humanitarni akciji Zveze prijateljev
mladine Slovenije in s telefonskimi klici doniramo za konkretne družine v
stiski.

Katja Setnikar

Očitno je email zaokrožil po spletu, ljudje pa ga pošiljajo nakoli čisto nehote, verjetno celo v prepričanju, da delajo nekaj dobrega. Maria ne poznam osebno, nikoli se nisva srečala, vendar kaj takega preprosto nisem moral verjeti.

Če mi je novinarstvo kaj dalo za življenje, je to vsekakor čut, da preverim informacije. Tako sem pisal Aniti, ki jo poznam in inskreno cenim.

Anita zivjo!

Kako si? Je na zgornjem emailu kaj resnice? Če je, je to grozno, če ni, potem je treba to pomagati ustaviti.
Lepo se imej in vse dobro!
Ziga 
Njen odgovor, v bistvu sta dva, povesta vse. Še enkrat bi poudaril, da če komu verjamem je to Anita Ogulin.

JOJ DRAGI ŽIGA - TO JE PRVORSTNA HUDOBIJA IN LAŽ. TO NIIIIIIIIIIIIIIIIII
REEEEEEEESSSSSSSSSSSSSSSSSSS! NIKOLI BILO, NIKOLI NE BO. KAKO MORE GOSPA
KAJ TAKEGA POSREDOVATI. VSE JE PREVERLJIVO, MARIO JE DRAG ČLOVEK,
HUMANITAREC, ŠIROKOSRČNEŽ, KI SE JE VSELEJ PREPRIČAL, DA SO ŠLA ZBRANA
SREDSTVA NATANKO TISTIM LJUDEM, OTROKOM, DRUŽINAM, ZA KATERE SMO
ZBIRALI, REŠEVALI ŽIVLJENJA, TRPLJENJA, POMANJKANJA.
TO JE ENO NAJBOLJ ZLONAMERNIH, ZLOBNIH OBVESTIL, KAR JIH JE MOGEL KDO
PLASIRATI MED LJUDI.
ANITA OGULIN-PROSTOVOLJKA IN PREDSEDNICA  KOMISIJE ZA HUMANITARNA
VPRAŠANJA PRI ZPMS!!!

Njen drugi email je prišel čez dve uri:

No, dragi Žiga-prejle sem le ošvrknilatvoje sporočila. In zanj se ti iskreno zahvaljujem.
Ljudje - posebno Slovenci, res zmorejo toliko hudobije, kot ves svet skupaj. Informacijo, ki jo je lansirala po elektronski pošti  neka Katja….je čista  zlonamernost. Ne vem če zmoreš  Žiga, ampak bi te res prosila, da pomagaš pri vsej tej svinjariji. Kot veš smo z Mariem in Spet doma dejansko izdatno pomagali 13 let družinam, otrokom, bolnim, onemoglim, revnim, zlorabljenim, trpinčenim, umirajočim, …… Čisto vsak cent, zbran v oddaji je šel v namen - pomagati ljudem. In Mario,
kot tudi  me, ki smo vsako nedelo čepele za telefoni,iz zbranih sredstev nismo spili niti kave.
To je edinstven projekt, kot vsi na ZPM, kjer ni nobenih provizij, samo prostovoljstvo. In zgolj le to.
Za to Žiga, vabim vsakega, ki dvomi v iskren namen, da si ogleda pretok sredstev od ljudi, za ljudi. Vse je transparentno, vsakomur lahko pokažemo in dokažemo koliko je bilo zbranega in komu so sredstva bila dana. Prav tako na TV, ki je vzporedno vodila evidenco klicev in zbrani znesek. Kaj tako nesramnega, pokvarjenega, izprijenega, nevoščljivega človek težko doume. Še tembolj, ker naše delo ni za plačilo, ampak za pomoč otrokom in vsem, ki jo potrrebujejo. In če kdo, ti zagotovo to veš. In ve tudi Mario in vsa RTVS. Ali je potem takem tudi Tednik, ki nadaljuje poslanstvo na “proviziji”. Ni! pa tudi drugi mediji ne, ki delujejo z ZPM.
Nikoli nihče ni bil in dokler bomo vse kar imamo darovali velikim in majhnim ljudem, ki jim je življenje obrnilo hrbet, s povsem etičnim nabojem, bomo mirno lahko spali ob lasniranih lažeh. Je pa res, da prav te delajo veliko in neprecenljivo škodo  tistim, ki bi morali biti deležni pomoči, pa bo senca dvoma padla na vse njih in nas.Povsem neupravičeno.
In Žiga - vprašanje kako sem - samoumevno podarja odgovor, nič dobro in bojim se, da bom še slabše ob takih podlih podtikanjih. Take informacije pač ne dajejo elana ampak režejo krila.
Močno upam, da si vsaj ti bolje in lepo in hvala, ker poznaš naše
poslanstvo in prizadevanja za enake možnosti otrokom, mladim in družinam.
In želim ti - veliko, veliko uspeha! Pa topel objem, Anita Ogulin

Komu verjamete, je vaša stvar. Vendar objavljam zgodbo, ker se mi zdi NUJNO, da ustavljamo take laži in preprečimo širjenje neresničnih informacij. Katja Setnikar verjetno ne obstaja. Če obstaja, naj se javi in dokaže. Sprašujem se, kdo bo plačal oziroma odgovarjal za nastalo škodo?

Bojim se, da ravno tisti, ki pomoč najbolj potrebujejo. Zakaj? Ljudje bodo imeli manjše zaupanje v dobrodelnost. Tega ne smemo pustiti. Kdo? Tudi jaz, predvsem pa ne ti, ki to bereš.

Le malokdo ve, kako pomembno srečanje za temelje mednarodnega razvoja poteka v teh dneh v Ljubljani. O tem ne poročajo mediji. Zakaj ne? Afrika, Karibi in Pacifik, koga briga. Tak imam občutek. Čeprav je tam ogromno zanimivih ljudi, saj prihajajo parlamentarci iz 76 najrevnejših držav na svetu in vsak piše svojo izjemno zgodbo, se tudi novinarji ne zganejo pretirano. Saj vem, doma imamo toliko problemov, kaj nam bo Afrika. Tako tipično slovensko.

Če boste imeli čas, se splača pogledati na Gospodarsko razstavišče. Med drugimi predstavljajo tudi projekt One laptop per Child.

Mi pa je v veliko veselje, da dogodka ni spregledal predsednik države.  Spet se kaže njegova širina. Takole so napisali v sporočilu za javnost:

Predsednik republike dr. Danilo Türk je nocoj v Narodni galeriji priredil sprejem za udeležence skupne parlamentarne skupščine med državami Evropske unije ter državami Afrike, Karibov in Pacifika.

Kot je poudaril predsednik republike, so ta vprašanja še vedno aktualna tudi v državah Evropske unije. Za njihovo reševanje pa je potrebno doseči razumevanje, da človekove pravice niso samo vprašanje pravnih norm, temveč tudi vprašanje sodelovanja, medsebojnega razumevanja in strpnosti. Svoj govor je zaključil z mislijo, da lahko pomagamo uresničevati človekove pravice tudi s pomočjo politike, ekonomskih odnosov in razvoja ter zaželel udeležencem skupščine, da bi še naprej krepili zavedanje o pomenu tovrstnega sodelovanja med Evropsko unijo ter državami Afrike, Karibov in Pacifika.

Občutek imam, da Ljubljana postaja vedno bolj podobna Mariboru. Gledam jih tukaj, včeraj so bili gostje tukaj.

Toti.  Med njimi imam nekaj prijateljev. Čeprav sem včeraj začel oddajo stereotipno in spraševal, če je še vedno najlepša v Ljubljani tabla za Maribor, sem takoj dobil zaušnico, da je tudi Ljubljana lepa. Štajerci so zopet pokazali, da so super ljudje. Vsaka čast! Pred letom sem očetu svetoval nakup stanovanja v MB. Rad imam Ljubljano, a še vedno mi je kar malo žal, da se oče takrat za nakup ni odločil.

O tistih, ki jih srečujem na LSPR oziroma Londonski šoli PRa bom še pisal, zdi se mi prav, da pohvalim moje včerajšnje goste, 4 dijake Prve gimnazije Maribor in njihovo mentorico, profesorico nemškega jezika Sanjo Šabeder.

Napoved je bila napisana takole:

Dnevni nemški časopis Frankfurter allgemeine Zeitung je povabil dijake številnih šol, da se poizkusijo v vlogi pravih novinarjev. Izmed stotih nemških šol je bila za projekt izbrana tudi skupina Prve gimnazije Maribor. Dvanajst dijakov tako od februarja 2008 do februarja naslednjega leta piše zanimive članke ter se poteguje za tedenske objave v časopisu, ki ga bere več kot milijon ljudi. Z mladimi novinarji se bo aktualnih temah pogovarjal Žiga Vavpotič 

Vse pohvale, malo je takih, tako mladih kot tudi mentorjev. Njihov ravnatelj je lahko ponosen, da ima tako dobre ambasadorje šole. Danes pohvale na njihov račun kar dežujejo.  Tudi moja babica je bila navdušena, saj je mlade ocenila kot izjemno široke in pametne govornike, kar je posledica tudi izjemnosti profesorice, mi je rekla po oddaji.

In ravno o tem sem razmišljal, ko sem hodil domov. Projekt sem našel na internetu sam, mentorici sem poslal email in njen odziv je bil hiter, poln navdušenja, pripravljena je bila priti v Ljubljano brez problema. Oddahnil sem se. Še obstajajo izjemni ljudje v šolstvu. Zadnje čase, kar malo obupujem, sploh od kar Monika vodi projekt HAKES. Pošteno je treba povedati, srečujeva nekaj izjem, vendar jih ni veliko. Šolstvo postaja rutina, profesorji znajo biti zdolgočaseni, zato je vedno pravi balzam za dušo, ko srečava z Moniko pozitivne, aktivne in nasmejane profesorje in profesorice, pa tudi socialne delavke in psihologinje.

Izjemni ljudje me navdušujejo. Če so mladi, toliko bolj. Včerajšnji klepet je minil hitro, baje so bili zadovoljni tudi oni. Si štejem v čast. Tudi to, da sem recimo danes spoznal Jana. Ni več tako mlad kot moji včerajšnji gostje, a izjemen in z velikim potencialom, ki ga kvalitetno udejanja že sedaj. Tudi današnji klepet je minil hitro.

In to je bogastvo življenja. Srečevati in se pogovarjati z izjemnimi ljudmi. Biti s takimi ljudmi obkrožen. Čeprav so širši javnosti (še) (mogoče) neznani. Potencial se vidi in če bi jih štel 60, bi lahko zapisal, da se ne bojim za prihodnost tega naroda.

In kam so šli Štajerci iz naslova? Tisti včerajšnji novim zmagam na poti, vsi ostali pa sedaj tako ali tako navijajo za Olimpijo pri hokeju. Še na Jesenicah se verjetno sliši: Dajmo naši! Bravo Olimpija!