O inovacijah beračev, klošarje, ljudi na cesti, pa porkaš, kaj je politično najbolj korektno, sem že pisal.

Pred dnevi pa me na cesti ustavi mlajši moški, štel jih je nekaj manj kot 30 na prvo oko. Zbiram za kosilo. Lačen sem. Khmmm. Kako reagirati? Tri taktike so možne. Ignorirati, biti pameten v stilu, a si ne moreš najti pametnega dela, pomagati. Tokrat sem se odločil za slednje. Priznam, uporabljam vse tri taktike, odvisno od časa in volje.

Ampak ne bom segel v denarnico. Lačen, ponovim. Bi sendvič? Presenečenje. Pričakoval je eure. Tamle je trgovina, z veseljem vam kupim sendvič. Počakajte me pred vrati. Ali lahko še kaj za popit, je vprašanje na meji predrznosti. Imel sem dober dan. Kaj pa? Sok. Kupil sem sendvič in sok, dodal še krof.

Hvala, to sem dobil v zameno.

Ampak me še vedno preganja dvom. Sem pomagal nekomu, ki bi lahko delal in bil družbi bolj koristen? Zakaj sploh pomagati, jaz pa delam od jutra do večera. Kako pomagati takim? Včasih me prime, da ko bom velik, da bom ponudil dobro plačano službo takim ljudem. Pa da vidimo. Dvomim, da se bo splačalo, ampak izziv pa bi bil. Bo pokazal čas.

Če imam dober dan pomagam. Se je zgodilo, da sem nekomu kupil tudi liter vina. Ker je pošteno povedal, zakaj zbira denar. Ampak še vedno raje dam tistemu, ki na Čopovi igra na kakšen inštrument. Vsaj pokaže dobro voljo. Vedno bolj se nagibam k temu, da brezdelja ne bi smeli nagrajevati. Pomagati pa vsem, ki so socialno ogroženi.

Vsekakor je to tema, o kateri bom še pisal. Pa vi, sežete v žep? Ignorirate? Ali ste pametni?

Verjetno vsi poznate avto.net

Očitno je dobra stran. Zakaj? Pred pol leta sem prodal v roku 30 minut svoj avto, Tomaž je prodal avto naslednji dan, najbolj zanimiva pa je zgodba prodaje enega izmed družinskih avtomobilov nekaj dni nazaj.

Družinski svet se je nekje ob 23ih odločil, da avto, ki nam je v glavnem stal, prodamo. Objavil sem oglas na internetu. Taktika je vedno enaka - avtomobile prodajamo po realnih cenah, v stilu volk sit in koza cela.

Ob 23.20 zazvoni telefon. Pa saj ne more biti res, si mislim. Klicatelj je bil vljuden, samo pozvonil sem. Kličem nazaj. Ja, vidimo avto, nas zanima, bi kupili. Nekaj besed o avtu. Vas pokličem nazaj, jutri bi prišel zjutraj. Ali pa… No, vas pokličem. Čez 10 minut ponovno zazvoni. Ja? Bi prišli sedaj? SEDAJ??!?!?!? Ob 23.30? Ok… Saj sem nočna ptica. Ampak mi smo iz Celja, nekje eno uro bomo potrebovali. Ok. Situacija se mi zdi smešna. Doma so komentarji - pa to ni normalno…, to je sumljivo…

Povzmame. Ob 1ih ponoči so prišli, šli smo en krog. Gospod in gospa. Mama je bila še pokonci, ostali so spali. Denar so imeli kar s seboj. Tudi pogodbo. Avto je bil prodan ob 1.30 ponoči.

Kdo je tu nor? Mi ali oni? Saj ni važno, mi smo deloven narod. Ne štrajkamo. Če je treba tudi ob 1ih ponoči prodajamo avto. Vsekakor zanimiva in nenavadna prigoda. Mi smo zadovoljni, oni tudi. Volk sit in koza cela.

Danes je bil nakupovalni dan. Med drugim sem zavil tudi v nov, vsaj zame, center Diamant. Prvič

Center me sicer ni pretirano navdušil, malo je mrtev. Čisto drugače pa je bilo s trgovino Sens.

Njihova zgodba gre nekako takole:

Zgodba slovenske blagovne znamke moških oblačil SENS sega v leto 1994. Takrat, v ne najbolj ugodnih časih za ustanavljanje podjetij, se je mlada in energična oblikovalka Zlata Zavašnik odločila, da zaorje ledino v nišo, kjer so do takrat vladali le veliki proizvajalci moških oblačil. Sprva skromne kolekcije so zajemale le moške obleke, posamezne suknjiče in hlače. Bistvo je bilo v tem, da so bili kroji in materiali drugačni od velikih proizvajalcev. Prva leta se je SENS ponujal v smislu veleprodaje in pomešan med množico oblačil na obešalnikih trgovin, ki so si pač upale ponuditi tudi nekaj drugačnega od klasike. Da se je SENS iz anonimnosti prebil v prepoznavno blagovno znamko, kažejo uspešna leta prodaje in odpiranje lastnih trgovin tako doma in v tujini.

Potrebno je pohvalit njihove kreacije, so moderno mladostno trendovske, elegantno sproščujoče in poslovno izzivalne. Ob vseh izzivih pred katerimi je in bo tekstilna branža, je potrebno za tako zgodbo zbrati veliko poguma.

Je pa ključno, da tudi mi potrošniki podpremo slovenske znamke. Osebno zelo rad kupujem v Muri, vendar me zaradi tradicionalnosti včasih ne prepričajo. Danes v Sensu nisem kupil ničesar, saj sem zapravil že preveč za svoje obleke v tem trenutku. V prihodnosti pa so z menoj gotovo dobili novo stranko. Če bodo znali narediti tudi kakšen klub za zveste nakupovalce pa bo še toliko bolje.

Čestitke gospe Zlati in njeni ekipi. Vse pohvale tudi gospe v poslovnem centru Diamant. Visoka stopnja profesionalnosti me vedno navduši. Le tako naprej.

Pred dnevi sem dobil elektronsko pošto.

Priporočeno je bilo, da pogledam tale video.

Vsekakor priporočam in odpiram debato na to temo.

Se tega problema zavedamo?

Tole me je konkretno nasmejalo.

Potem mi je dalo misliti.

In mi še daje misliti. Včasih razmišljam, koliko vem in koliko znam.  Malo, ugotavljam. Vedno bolj se zavedam, da vem manj, kot sem mislil pred časom. Danes je biti težko dober strokovnjak, lahko hitro brcneš kam v temo. Ampak tole… Tole mi je vlilo upanje:)

Ampak še vedno ne verjamem, da je kaj takega možno. Tudi pri nas?